arhivirana novica

Kultivator

Vesoljski bojevniki in lekcija iz fašistične propagande


Ob svojem izidu leta 1997 je bil film Vesoljski bojevniki (Starship Troopers) za Paula Verhoevna že drugi zaporedni kritiški in finančni flop. Večplastnost in satirične razsežnosti vesoljske epopeje o najstnikih, ki se v bližnji prihodnosti in času človeške kolonizacije vesolja podajo v medzvezdno vojno z gigantskimi arahnidi, so bile v večini nerazumljene, režiserju pa so očitali celo simpatiziranje s fašistično ideologijo. Ponovne revizije filma so v letih po njegovem nastanku prinesle številne poglobljene reinterpretacije in ga – podobno kot Slačipunce (Showgirls, 1995) – postopoma v najboljši luči rehabilitirale v film kultnega slovesa, ki ob svoji 20. obletnici zobovju časa ne kljubuje sila uspešno zgolj na formalni ravni, temveč ponuja tudi časom vselej primerno družbeno refleksijo.

Eden poglavitnih razlogov, zakaj so nekateri najvplivnejši kritiki devetdesetih film brez pretiranih pomislekov označili za fašistoidnega, je bila že istoimenska knjižna predloga Roberta A. Heinleina iz leta 1959, v kateri mnogi prepoznavajo elemente poveličevanja militarizma, nacionalizma in eksplicitnega rasizma v enoplastni reprezentaciji – za manifestacijo fašizma nujno potrebnega in nujno dehumaniziranega grešnega kozla – sovraga v obliki vesoljskih insektov (in čeprav se ravno ti v resnici bojujejo proti okupatorju, so prikazani kot brezumne, brezdušne in krvoločne nakaze, kar v očeh protagonistov olajša ali celo upravičuje masovni insekticid). Bolj zanimivo je dejstvo, da sta bila v odnosu do romana identičnega prepričanja tudi Verhoeven in scenarist Edward Neumeier (RoboCop, 1987), ki sta se skozi subverzivno sprevračanje – in laibachovsko potenciranje omenjenih elementov do skrajnosti – s filmom želela kar najbolj oddaljiti od omenjenih konotacij predloge. Cilj je bil ustvariti žanrski film, ki bi gledalca na določenih ravneh popolnoma zapeljal, a le zato, da bi naposled zapeljevanje prepoznal kot to, kar je, in spoznal, kako je bil, skupaj z liki in vsem, kar je v njih občudoval, v resnici tudi sam žrtev propagande.

Bržkone bi bilo pretirano trditi, da kritiki v Vesoljskih bojevnikih niso prepoznali satire, a zdi se, da so se pri tem omejili zgolj na skozi film posejane parodije propagandnih insertov (ti že uvodoma kader za kadrom parodirajo Triumf volje Leni Riefenstahl in informativne propagandne filme, ki jih je Verhoeven kot otrok gledal v Haagu med vihro druge svetovne vojne), pri tem pa spregledali, da se po koncu karikiranih propagandnih sekvenc satira nadaljuje. S slednjo je prežet domala vsak kader filma in že na ravni forme lahko opazimo preigravanje estetike in arhetipskih likov tedaj izjemno priljubljenih najstniških telenovel tipa Beverly Hills, 90210 na eni strani in jasnim pomežikom hladnovojnim B-filmom o pošastnih vesoljskih invazijah iz petdesetih let ter Sirkovih melodram iz istega obdobja na drugi strani. Scenska osvetljava v Vesoljskih bojevnikih je, v nasprotju s Slačipuncami, ki so v tem pogledu izjemno dovršene, vseskozi pretirano enakomerna in skorajda lahkotno televizijska, druščina srednješolcev pa je zapletena v ljubezenski štirikotnik. Tega naposled razdre in premeša eksplozija vojnega nasilja, ki v junakih dokončno zacementira krvoločno enoumje in iz njih naredi eksemplarične izvajalce fašistične politike.

Pri poigravanju s fašističnim imaginarijem gre tudi tokrat za še enega v vrsti Verhoevnovih filmskih komentarjev na določene tendence ameriške družbe, v tem primeru za hujskaško imperialistično politiko ZDA, ki je imela pred (zgolj štiri leta oddaljenim) 11. septembrom 2001 za sabo sorodne intervencije v Koreji in Vietnamu ter Zalivsko vojno. Podroben ogled lahko razkrije tudi nekatere druge protiargumente očitkom fašistoidnosti: v filmu je denimo moč najti implicitno feministično držo, ki jo razkriva predstavitev protagonistk kot bolj sposobnih od njihovih pajdašev – v večini primerov namreč ženske zavzemajo pomembnejše vloge v vojaški hierarhiji, medtem ko v pehoti prednjačijo moški.

Omeniti velja, da je Verhoevnu vesoljska vele-potegavščina v veliki meri uspela tudi zavoljo internih pretresov in kaosa, ki je v tistem času vladal med izvršnimi kadri Sonyjevih studiev. Vodstvo se je menjavalo na vsake tri mesece, produkcija Vesoljskih bojevnikov pa je ravno zato potekala kar najbolj nemoteno in brez drastičnih posegov producentov v integriteto režiserjeve vizije. Rezultat je intertekstualni, postmoderni, visokoproračunski žanrski pastiš (po Verhoevnu tudi „najdražji kadarkoli posnet art film“), kakršne vidimo zelo poredko – vizionarski, duhovit, premeteno disidentski in boleče aktualen.

Matevž Jerman

PROGRAM
Vesoljski bojevniki, 10.3. ob 21.00