arhivirana novica

Kurja polt 4: Revolucija in potem

4. festival žanrskega filma Kurja polt


19.–23. 4. 2017

Slovenska kinoteka & Kinodvor

 

Na videz revolucionarna britanska kinematografija šestdesetih let je v resnici ponujala le malo zares revolucionarnih režiserjev. V filmih, ki so bili posneti v tem desetletju, je bilo veliko uveljavljanja konservativnih vrednot med bliščem »svingerskega« Londona, Carnaby Streeta in Beatlesov, medtem ko so proletarske drame povečini potrjevale nefleksibilnost razrednega sistema. Novi videz filmov je pogosto prikrival strah pred spremembami. Nova svoboda mladih in še posebej spolna svoboda mladih žensk sta bili prikazani kot površinsko privlačni, a globoko v sebi grdi in uničujoči. Politične spremembe so bile v filmih tega obdobja, če so jih sploh omenjali, potisnjene na obrobje.

Lindsay Anderson in Peter Watkins sta v britanskem filmu predstavljala nekaj drugega. Bila sta robata in napadalna. Slednji je vsaj navidezno verjel v možnost revolucije v družbi, ki je v letih, ko se je krilatica dneva glasila »še nikoli vam ni bilo tako dobro« (»you've never had it so good«), postala samozadovoljna. Andersonov Če bi … (If…., 1968) je enkraten prispevek h kinematografiji revolucionarnega leta 1968, čeravno sta David Sherwin in John Howlett začela pisati scenarij že konec petdesetih let. Njegova univerzalnost izhaja iz absurdnega sveta britanskega šolstva, ki je tarča njegove občasno nadrealistične satire; sveta, v katerem so vojska, vera, domovina in razredne distinkcije prvine izobrazbe mladeničev. Če bi … je Nezadostno iz vedenja (Zéro de conduite, 1933) Jeana Vigoja, prestavljen v Britanijo konec šestdesetih let ter z bistveno razliko – ko se v tej šoli študentje uprejo, počnejo to z avtomatskim orožjem.

Junak filma Mick Travis, ki ga igra Malcolm McDowell, predstavlja romantično podobo revolucionarja. V film vstopi v črnem plašču, s črno fedoro in šalom, ki prekriva obraz do modrih oči. Ko se premika skozi kaos šole prvega dne po počitnicah, je videti kot cestni razbojnik iz angleških balad. Njegova elegantna nesramnost in sproščen, samoumeven prezir do sistema, ki ustvarja samovšečne konformiste, podelijo filmu ton, ki je igriv, a čigar igrivost vsebuje pravi gnev. V Andersonovem filmu se celo tradicionalna ekscentričnost profesorjev pokaže za integralen del ustvarjanja mitov o angleški izobrazbi.

Ko se Mick, njegov pajdaš in dekle, natakarica, polna uporniške energije, vozijo z ukradenim motociklom, ona pa stoji pokončno med njima s triumfalno dvignjenimi rokami, gre za simbol svobode, ki je popolnoma v duhu časa. V Andersonovi viziji revolucije je prostor za takšno mladostno svobodo in je tudi prostor za seksualnost, ki je prikazana kot nežna, ko je istospolna, in živalsko mesena, ko je heteroseksualna.

Če je Andersonov film s svojim humorjem in privlačnimi mladimi revolucionarji zapeljiv, je Kazenski park (Punishment Park, 1971) Petra Watkinsa kot električni vrtalnik, uperjen v gledalce. Tu je veliko kričečih ideoloških tirad, iskrenih izbruhov emocij, nasilja, ki je uprizorjeno realistično, posneto v slogu televizijske reportaže z ves čas tresočo se kamero, ter splošnega občutka obupa nad Ameriko. Za razliko od Andersonovega govori Watkinsov film o porazu revolucionarnih sil po katastrofi ameriškega leta oseminšestdeset. V filmu vstopi v veljavo tako imenovani McCarranov zakon (McCarran Act), s katerim lahko predsednik Združenih držav ukaže aretacijo in zapiranje tistih posameznikov, za katere predvidevajo, da so subverzivni.

Na izbiro imajo zapor ali park iz naslova, puščavski poligon, na katerem morajo ujetniki pod nadzorom policije in nacionalne garde priti do ameriške zastave, in svobode. Film v neprekinjeni vizualni in verbalni ofenzivi skače med sojenjem radikalom in bedno epopejo v Kazenskem parku. To je film brez usmiljenja do gledalca, brez zmagovitega junaka, kot je bil Mick Travis. »Amerika je prav toliko psihotična, kot je močna,« pove eden od političnih upornikov. Watkinsov film ujame psihozo zgodnjih sedemdesetih v Združenih državah, ko je vietnamska vojna še trajala in je bil Richard Nixon v Beli hiši, ter intenzivnost sovraštva, ki je bilo uperjeno proti tistim, ki so vietnamsko vojno doživljali kot zločin, pravzaprav kot genocid. Filma Andersona in Watkinsa je težko primerjati. Gre za drug čas, drugo državo in drugačen avtorski temperament. Toda obe deli sta bili očitno in neposredno uporniški ter sta v britansko in – v primeru Watkinsovega filma – ameriško kinematografijo svojega časa vnesli nekaj izvirno političnega.

Andrej Gustinčič