arhivirana novica

Kurja polt 4: Legenda o Lindbergovi

4. festival žanrskega filma Kurja polt


19.–23. 4. 2017

Slovenska kinoteka & Kinodvor


»Najbolj kul švedska igralka v najbolj surovem filmu maščevanja vseh časovse glasi izjemna pohvala, s katero Quentin Tarantino oznani svojo ljubezen do celovečerca Triler – krut film (Thriller – en grym film, 1973) v režiji Boarneja Vibeniusa. Ta prvotno po vsem svetu cenzurirani, doma pa najprej celo prepovedani »kronski dragulj senzacijskega filma« je sicer med posvečenimi veljal za legendaren kultni film, toda znan je postal šele s Tarantinovim citatom v dvodelnem Ubila bom Billa (Kill Bill, 2003/2004): Daryl Hannah kot morilka je bila narejena čisto po Friggi, enooki maščevalki iz Trilerja, ki jo je odigrala Christina Lindberg – to velja tudi za njen v nekaterih scenah barvno usklajeni zaščitni znak, prevezo za oko!

Triler je bil vizionarski v dveh pogledih – kot pojem transgresivnega eksploatacijskega filma, ki je v 70. letih vzbujal veliko pozornosti in povzročal kontroverze (žanrskih klasik, kakršen je prav tako ledeno-izzivalen rape-and-revenge film Pljunem na vaš grob [I Spit On Your Grave, Meir Zarchi, 1978,] si brez Vibeniusovega vznemirjajočega predhodnika ni mogoče zamisliti); pa tudi kot znanilec vala skandinavskega seksa, ki je v 60. letih postal izvozni hit in na mednarodna filmska platna uradno prinesel najprej goloto, potem simuliran seks, nazadnje pa hardcore scene in uvedel bum porničev po vsem svetu. Z zlitjem minimalistične zgodbe o maščevanju, eksplicitnih bližnjih planov in prikaza nasilja po zgledu Peckinpahevih orgij počasnih posnetkov je Triler postal perverzen paradni primer mešanice senzacijskega in seksploatacijskega filma, katere boginja je bila Christina Lindberg – tako rekoč definicija porno chica, še preden je ta izraz v 70. letih nastal in ne da bi ona sama kdaj snemala hardcore scene. (Kmalu po Trilerju je Lindbergova filmsko kariero v glavnem končala in se mdr. posvetila novinarstvu, reševanju volkov in gojenju gob.)

Fotografi pin-up deklet so na plaži odkrili veliko švedskih filmskih starlet, toda svetovno slavo je dosegla samo Britt Christina Marinette Lindberg. Že kot šolarka je gola pozirala za revije, kmalu tudi kot duplerica v mednarodnih moških revijah, kot sta Playboy in Lui. Te fotografije so ji prinesle filmske ponudbe, poklicali so jo celo v Nemčijo (Resnične zgodbe 4 [Schulmädchen-Report 4, Ernst Hofbauer, 1972]) in na Japonsko (Sex & Fury, Noribumi Suzuki, 1973) – kot idealno podobo švedske sanjske ženske, kar je bila ne samo zaradi brezhibnega telesa, ampak tudi po zaslugi posebne odlike: izžarevala je izredno nedolžnost, tudi kadar so se njeni liki spustili v seksualne eskapade ali se znašli v odnosih brutalne odvisnosti.

Že v filmskem prvencu Moram vprašati svojo mamo (Maid in Sweden, Dan Wolman, 1971) je Lindbergova (še kot šolarka) igrala varovano najstnico iz province, ki ji obisk v Stockholmu prinese halucinacijske izkušnje z alkoholom in (predvsem) seksom. Vključno s poskočnimi avantgardnimi glasbeno-montažnimi vložki in (golimi) scenami v pretirano počasnem posnetku je ta film nor dokument časa, predvsem pa dokument osupljive filmske prezence Lindbergove. (Da so njeno angleščino postsinhronizirali, se je, nasprotno, njej sami zdelo koristno.) Toda predvsem so pozornost vzbudili njeni sporni filmi, kot je »v 27 državah prepovedana« porno-ugrabiteljska drama Exponerad (Gustav Wiklund, 1971). Zato je Boarne Vibenius, nekdanji Bergmanov asistent režije, načrtoval »najbolj komercialen film vseh časov, povsem brez omejitev«: Triler je združil privlačno goloto Lindbergove s karseda šokantno eksploatacijo.

Začne se z izgubo nedolžnosti: kako Friggo kot otroka zlorabijo, je prikazano z delirično subjektivno kamero. Podobno osupljivi posnetki z zornega kota Frigge, ki je zaradi travme v otroštvu onemela (in ki jo zdaj igra Lindbergova), prevedejo razvoj protagonistke v obliko filma. Sprva so to strašljive podobe njenega propada, ko naivno postane žrtev trgovca z dekleti (igra ga švedski specialist za barabe Heinz Hopf!) – ta iz nje naredi heroinsko odvisnico, prisili jo v prostitucijo in ji za kazen (v najhujšem subjektivnem posnetku, ki je videti povsem pristen) iztakne oko. Med Frigginim krvavim maščevalnim pohodom pa ti ponavljajoči se subjektivni posnetki postanejo grozeči – gre za predigro k masakru in umoru.

Vibenius je z zanosom norca (kakor dokazuje edini film, ki ga je zatem še posnel – Breaking Point iz leta 1975) prisilil glavno igralko, da si je dala prave injekcije (slanice), in jo menda visoko zavaroval, ker so v filmu uporabili pravo strelivo; nasprotno pa je brez vednosti Lindbergove posnel hardcore velike plane in jih montiral v njene seks scene. K enkratnemu, napetemu vzdušju Trilerja je najbrž prispevalo tako to noro snemanje kot tudi trk med senzacionalnimi ekscesi ter sicer metodičnim, reduciranim, umetniškim ustvarjanjem in drznim prenosom motivov moderniziranega vesterna v švedsko pokrajino. In v tej pokrajini stopa Christina Lindberg po poti v spiritualno izničenje kakor kraljica.

Christoph Huber

Prevedla Anja Naglič.