arhivirana novica

Iz zbirke: represija in revolt na plakatu

Razstava

Dvorana Silvana Furlana, 19. april - 31. maj 2017

Festivali, ki se posvečajo žanrskemu filmu, posebnim temam in vsebinam, ki jih množično filmsko občinstvo morda vidi kot eksotiko, so nadvse dragoceni za filmske muzeje, kot je Slovenska kinoteka. Ne le da bogatijo na platnu prikazan filmski program, širijo in poglabljajo filmska obzorja ter – ključno! – omogočajo tehtno kontekstualizacijo prikazanih vsebin, ampak so tudi odličen "izgovor", da Kinoteka prikaže delček svojih muzejskih zbirk in ozavešča, kaj vse je filmska dediščina. V primeru Festivala Kurja polt gre za zbirko filmskih plakatov, ki je ena obširnejših zbirk Kinoteke[1].

Letos smo v seriji razstav Iz zbirke pripravili izbor plakatov, ki smo jih razdelili v dve skupini, navezujeta pa se na letošnjo temo festivala – Represija in revolt. V prvi skupini je izbor plakatov za filme z družbenopolitičnimi temami, v drugi pa za filme, v katerih nastopajo uporniki – v najrazličnejših pomenih te besede. Pomembnejši dejavnik pri letošnjem izboru je bila vsebina filmov in manj vizualna ali oblikovna zanimivost oziroma kakovost plakatov. Dejstvo je namreč, da v obilici filmskih plakatov, ki so jih dala natisniti slovenska in jugoslovanska distribucijska podjetja od 50. let prejšnjega stoletja dalje, ni veliko vrhunskih oblikovnih izdelkov. To najpogosteje tudi ni bila osnovna zahteva naročnikov. Bili so namenjeni napovedi, promociji in informiranju o novih filmih, imeli so omejeno življenjsko dobo, predvsem pa so bili potrošno blago in v času nastanka niso imeli večje vrednosti. Tak izbor zato veliko bolje prikaže, kako raznoliki plakati so nastajali nekoč, kako je nihala kakovost oblikovanja in tiska, kako so se pri posameznih žanrih, temah in vsebinah postopno izoblikovale skupne vizualne značilnosti ter občasno že kar klišejske likovne rešitve.



V prvi vitrini[2] je predstavljenih osem plakatov za filme z družbenopolitično tematiko. Na prvi pogled lahko opazimo nekatere skupne značilnosti, predvsem pri uporabi barve. Pri večini gre za monokromatske rešitve z edinim močnim barvnim poudarkom – uporabo rdeče barve. Ponekod je to najpomembnejši in tudi najmočnejši likovni element plakata (Kanal, 1957[3]; Fahrenheit 451, 1966), drugje pa je rdeča uporabljena le kot poudarek (Pepel in diamant, 1958). Na plakatu za film Likvidacija (1970) je rdeče barve le za drobno mlako krvi, ki pa ima zato toliko močnejši sporočilni naboj. Tudi na plakatu za film Obsedno stanje (1972) so rdeče ploskve v obliki madežev, s katerimi je oblikovalec najbrž želel namigovati na kri. Ker pa so te ploskve hkrati uporabljene kot podlaga za napise, jih večina gledalcev najbrž sploh ne zazna kot del likovnega sporočila. Dodane so tudi rdeče, ponekod prekinjene črte, ki bržkone predstavljajo strele. Plakati v tej skupini so večinoma narisani oziroma naslikani, in tudi če je uporabljena fotografija (Sedem januarskih dni, 1980), je ta prostostoječa, postavljena na očiščeno podlago in dopolnjena s fotomontažo.

V naslednji vitrini je veliko bolj pisana in raznolika skupina plakatov. Druži jih skupna tema – uporniki. Pri tem najbolj izstopa plakat za film Divjak (1953). Za enega kultnih ameriških filmov o mladostnih upornikih, v katerem je kot homme fatale nastopil Marlon Brando in uzakonil usnjen motoristični jopič, je uporabljena najbolj klišejska rešitev: filmski trak. Plakat je na videz sila dolgočasen. Zdi se, da je bil oblikovan zato, da bi bil spregledan, mladi pa zavarovani pred pohujšanjem. Za tematsko podoben film, v katerem prav tako igrajo pomembno vlogo motoristi (Goli v sedlu, 1969), je uporabljena ilustracija, plakat pa je oblikovno zelo enostaven in likovno čist. Nosilca sporočila sta razpoznavni profil enega glavnih filmskih likov (igra ga Peter Fonda) z značilnimi zalizci in košatimi lasmi (kot simbol upora) ter del ameriške zastave, prišite na hrbet motorističnega jopiča. Ponekod o samem filmu največ pove napis. Pri plakatu Salvatore Giuliano (1962) naslov s črkami, ki bi lahko bile ročno napisane na zidu, pove več o vsebini filma kot fotografija, čeprav so na njej moški z orožjem. Pri plakatu za film Ned Kelly (1970) pa je bilo kot najmočnejše promocijsko sredstvo izpostavljeno ime Micka Jaggerja, ki v naslovni vlogi igra vodjo avstralske tolpe odpadnikov. Čeprav se povečana narisana figura glavnega lika dviga nad ostalimi člani tolpe, bi brez napisanega imena v njej težko prepoznali pevca Rolling Stonesov. Pri plakatu za film Črni šerif (1970) naslov še najbolj namiguje na vsebino filma, v katerem dejstvo, da je bil za šerifa okraja izvoljen črnec, še zaostri odnose v rasno sprtem mestu na ameriškem jugu. Šele pri pozornejšem ogledu fotografije na plakatu gledalec opazi, da množica za obema možema postave morda ni najbolj prijazna, vendar ni jasno, koga ogroža, saj ji šerif in njegov beli pomočnik kažeta hrbet. Na plakatu za film Viva Maria! (1965) pa za komunikacijo z gledalcem zadostuje fotografija dveh žensk (pomaga, da je ena Brigitte Bardot, druga pa Jeanne Moreau) z brzostrelko, uperjeno v gledalca. Konservativno oblikovanje, ki ženski dobesedno uokviri, nekako spregledamo, tudi zaradi rdeče barve in grafitno napisanega naslova.

Na koncu si poglejmo še nosilni plakat letošnje razstave. Plakat za otvoritveni film letošnjega festivala Če bi ... (1968) je oblikovno enostaven in nagovarja z minimalnimi sredstvi: močno barvno ploskvijo[4], črno-belo ilustracijo in le najnujnejšimi napisi. Plakat stavi vse na figuro mladeniča, postavljenega ob rob plakata, pri katerem v oči gledalca najprej padeta mladeničev pogled in orožje. V ozadju, ob njegovem vznožju, vladata kaos in dim, njegova drža pa je povsem mirna, z roko v žepu. Pozoren gledalec pa gotovo opazi tudi knjige, ki jih mladenič stiska pod roko, s katero drži orožje. Ta preprosti detajl je osrednje sporočilo, povzetek in hkrati razkritje vsebine filma. Gre za šolski primer, kako domiselna ilustracija in likovno čist plakat lahko zadostujeta za učinkovit filmski plakat. V duhu letošnje teme festivala pa plakat sporoča tudi to, da včasih knjiga kot orožje[5] ne zadostuje več.

Metka Dariš
vodja muzejskega oddelka Slovenske kinoteke


[1] V zbirki je skoraj 20.000 inventariziranih plakatov.

[2] Druga vitrina po prihodu v dvorano, za manjšo vitrino z naslovnima plakatoma.

[3] Avtor plakata je poljski grafični oblikovalec Jan Lenica (1928–2001), ki je oblikoval številne filmske plakate in pomembno prispeval k uveljavitvi smeri oblikovanja plakatov, poznane kot "poljska šola".

[4] Kombinacijo rumene, črne in bele so pogosto uporabljali za opozorila nevarnosti, za omejitev dostopa ali za izpostavljanje, poudarjanje oziroma za večjo opaznost. Gre za opozorilno kombinacijo, ki je poznana tudi v živalskem svetu (nekatere strupene južnoameriške žabe, pri nas močeradi in ose).

[5] Po Brechtu: "Knjiga je orožje, vzemi jo v roke."