arhivirana novica

Ita Rina 110

Ita Rina – filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood


Zgodba Ite Rine ni samo zgodba o prvi slovenski filmski igralki, ki se je iz živahne deklice, slabe učenke in lokalne lepotice prelevila v glamurozno filmsko zvezdo, ampak je hkrati tudi zgodba prve polovice 20. stoletja v Evropi, z vsemi političnimi in kulturnimi preobrati, bojem za emancipacijo, bliščem in ironijo vred.

Ida Kravanja je imela že kot šolarka svoje gledališče, v katerem je režirala otroke iz soseščine. Mama jo je spodbujala, naj konča šolo, se poroči in ima otroke, toda Ida je želela postati igralka ali plesalka, čeprav je bil igrani film za slovenske filmarje takrat še skoraj znanstvena fantastika. Proti mamini volji se je najprej odločila za sodelovanje na lepotnem tekmovanju, kjer so organizatorji za nagrado ponujali "filmski angažma v Ameriki", potem pa je pod pretvezo, da gre z družinskimi prijatelji na izlet na Koroško, skrivaj pobegnila v Berlin, v dvajsetih letih prejšnjega stoletja eno od svetovnih filmskih prestolnic.

Prek poskusnih snemanj, statiranja in epizodnih vlog se je v kratkem času prebila do glavnih vlog in pojavljale so se že prve ponudbe Hollywooda, kamor so takrat odhajale največje zvezdnice nemškega filma. Ida, takrat znana že pod mednarodno zvenečim umetniškim imenom Ita Rina, si je pot utirala sama, na kar je bila vedno ponosna, raje kot velikanske honorarje pa je izbirala zanimive režiserje. Ko je bila stara 22 let, je zaslovela v Erotikonu (1929) mladega Čeha Gustava Machatýja. Prizorov z goloto, prvih v češkem filmu, se ni ustrašila, konzervativni mami, ki se je doma zanesljivo tresla od strahu zanjo, pa se ni pogosto oglasila. V času razcveta evropskega filma je snemala v Nemčiji, Franciji, Estoniji in na Češkem. Ko je prišel v modo zvočni film, se je začela učiti jezikov in takrat velikanski tehnološki prehod za razliko od nekaterih zvezdnikov nemega filma prestala brez težav; pogosto je snemala v tujih jezikih, ne da bi jo naknadno sinhronizirali. Nastop v prvem češkem zvočnem filmu, Obešenjakovi Tončki (Tonka Šibenice, Karl Anton, 1930), kritiki ocenjujejo za njenega najboljšega. Nekateri so jo primerjali z Greto Garbo in Marlene Dietrich, francoski Cinémonde pa jo je oklical za "nekakšno Sarah Bernhardt platna". Nosila je oblačila največjih oblikovalcev in tretjino honorarjev zapravila za filmske kostume, ki si jih je kupovala sama. Tudi vloge si je izbirala sama. Čeprav je pripadala veliki mednarodni evropski filmski družini, je ostala ponosna patriotka.

Z režiserji se ni zapletala, a je v njeno kariero kljub temu posegla ljubezen – srbski inženir elektrotehnike, v katerega se je zaljubila v Berlinu, ni želel postati "gospod Ita Rina" in ji je postavil ultimat: film ali poroka. Ida je ponovno zavrnila vse ponudbe hollywoodskih studiev, med drugim Paramounta in Universala, ter se v Beogradu poročila v zvezdniškem stilu. Neki srbski časopis je kmalu objavil članek o "Iti Rini v kuhinji", toda Ita se je naslednje leto kljub vsemu vrnila k filmu. Snemala je koprodukcije v Jugoslaviji, kamor je želela privabiti več tujih filmarjev, ter v Nemčiji, kjer se je že pripravljala 2. svetovna vojna in so filmski studii od tujih igralcev zahtevali dokazila o arijskem poreklu. Med snemanjem v Berlinu leta 1939 ji je sledil agent gestapa, zato ji je veleposlanik Ivo Andrić svetoval, naj se vrne domov. Ko se je začela vojna, se ni končala le Evropa naprednih idej 20. in 30. let prejšnjega stoletja, temveč tudi Itina filmska kariera.

Med vojno je rodila sina in hčerko, po vojni pa se je zaposlila v Avala filmu in pričakovala, da bo pomagala zgraditi jugoslovansko kinematografijo. Angažmaja ni dobila – morda zato, ker se v socializmu nekako ni spodobilo biti glamurozna filmska zvezda svetovnega formata, morda pa tudi zato, ker so jugoslovanski filmarji po njenih besedah delali začetniško in neučinkovito ter niso želeli, da jim izkušena igralka pri delu soli pamet. Ko so jo pri Avala filmu odpustili, je pisala Titu, vendar brez uspeha. Po vojni je posnela samo en film – Veljko Bulajić ji je zaupal stransko vlogo v svojem drugem celovečercu z naslovom Vojna (Rat, 1960). Morda zanimivejša je angleška verzija naslova – Atomic War Bride.

Dokumentarni film Marte Frelih nam predstavi več pogledov na prvo jugoslovansko filmsko zvezdo. O njej spregovorijo filmski zgodovinarji, časopisni članki in kritike ter zadnji režiser, s katerim je snemala; najzanimivejši pa je prav pogled igralke same, ki jo spoznamo prek zasebnih pisem in intervjujev za javnost, ob katerih nimamo občutka, da gre za ikono nekega drugega časa, temveč se nam zdi, kot da poslušamo ambiciozno in moderno mlado žensko, za katero v nekem obdobju ni bilo nič nemogoče.

Urša Menart

Program

Ita Rina – filmska zvezda, ki je zavrnila Hollywood, 8.5. ob 21.00
Obešenjakova Tončka, 10.5. ob 21.00