arhivirana novica

Filmska kunsthisterija

Umetnost posnema umetnost


Že praktično vse od uveljavitve premikajočih se podob je obstajala povezava med likovno in filmsko umetnostjo, pa tudi njuno prepletanje in medsebojni vpliv, slikarji, ki so se preizkušali kot filmski ustvarjalci, in obratno. Tudi danes v vrstah znanih režiserk in režiserjev najdemo take, za katere morda sploh ne vemo, da so bili, preden so se podali v svet filma, tudi uspešni in priznani umetniki. Julian Schnabel, ki se je zlasti v osemdesetih proslavil s svojimi t. i. plate paintings, je leta 2007 v Cannesu prejel nagrado za najboljšega režiserja za film Skafander in metulj (The Diving Bell and the Butterfly, 2007). Oskarjevski nagrajenec Steve McQueen je sprva študiral umetnost in oblikovanje v Londonu ter kasneje za svoj prispevek na področju vizualne umetnosti, zlasti video instalacij, prejel odlikovanje poveljnika reda britanskega imperija ter prestižno Turnerjevo nagrado. Sam Taylor-Johnson je bila, preden je posnela režiserski prvenec Nowhere Boy, že uveljavljena umetnica, zlasti na področju fotografije, ter članica slovite skupine Young British Artists, ki ji med drugim pripadata kontroverzna Damien Hirst in Tracey Emin.

Tudi veliki japonski cineast Akira Kurosawa je sprva hotel postati slikar, a se je nato posvetil filmu in izumil svojevrstno filmsko govorico, ki veliko dolguje njegovim slikarskim začetkom. Njegov predzadnji film Sanje (Yume, 1990) je serija osmih vinjet, ki so jih – kot pove že naslov – navdihnile dejanske ponavljajoče se sanje. Peti izsek je posvečen Vincentu Van Goghu, ki ga odigra sam Martin Scorsese, in je bogato vizualno potovanje skozi režiserjevo domišljijo.

Melanholija (Melancholia, 2011) danskega auteurja Larsa von Trierja vsebuje več subtilnejših aluzij na likovno umetnost – najočitnejša je ikonična podoba protagonistke Justine (Kirsten Dunst), ležeče v potoku in s šopkom na prsih, ki je skorajda kopija Ofelije slikarja Johna Everetta Millaisa. Justine kot novodobna Ofelija, tragična Shakespearova junakinja, ki se bori s svojimi demoni. Poleg te podobe najdemo v uvodnem prizoru filma tudi znamenito sliko Lovci v snegu Pietra Bruegla starejšega, ki se počasi spreminja v pepel. To pa ni prvič, da se je mojstrovina enega največjih nizozemskih slikarjev pojavila v filmu – reference nanjo najdemo celo pri Andreju Tarkovskem v kultnih filmih Solaris (1972) ter Zrcalo (Zerkalo, 1975), navdihnila pa je tudi naslov filma Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, 2015) švedskega filmarja Roya Anderssona iz leta 2014.

Eden najbolj poetičnih režiserjev, Terrence Malick, pa se je s svojim vizualno osupljivim filmom Božanski dnevi (Days of Heaven, 1975), zlasti z rabo svetlobe in kadriranja, poklonil slikarjema ameriškega realizma Andrewu Wyethu in Edwardu Hopperju. Slednji, prav tako velik ljubitelj filma, je bil s svojo vizualno govorico skorajda od samega začetka velik navdih filmskim ustvarjalcem, kot so na primer Alfred Hitchcock, Sam Mendes in zlasti Wim Wenders. Hopperjeve ikonične upodobitve hiš, lokalov in hotelskih sob ter s tem človeške osamljenosti, odtujenosti in stiske so se globoko zažrle v ameriško podzavest in svet filma mu – kot številnim drugim slikarjem – uslugo vedno znova vrača s pokloni njegovemu delu.

Dora Trček

Program

Sanje, 10.5. ob 10.00
Melanholija, 10.5. ob 12.30
Božanski dnevi, 10.5. ob 15.30
Vstop prost.