arhivirana novica

Otok v Ljubljani / Kino-integral

Zimski hlad severa prenesti v toplino juga


Dane Komljen, redni gost festivala Kino Otok in številnih pomembnih festivalov po svetu (Sarajevo, Rotterdam, Locarno, Cannes, Cottbus ...), je pesnik filmskih podob, pesnik stvarnega in strastnega. Njegovi filmi nekonvencionalno raziskujejo stanja, občutja, spomine – raziskujejo in ne opisujejo; na primer skozi nelinearno pripoved, a pri gledanju moramo pozabiti še na mnoga pravila in utečene prijeme, ki smo jih pri filmu vajeni. Od razmeroma narativnega kratkega filma o bratu in sestri
Sem že vse tisto, kar hočem imeti (Ja već jesam sve ono što želim da imam, 2010) se Komljenovi filmi ne tako počasi in zanesljivo odmikajo od načina pripovedi, ki sledi akciji in reakciji, proti posebni, le njemu lastni senzibilnosti, pa tudi izrazu, ki združuje fikcijo in dokumentarno, intimno in družbeno, pomembna je le podoba – in sosledje podob (ter zvok!). Tudi pri gledalcu zbudi posebno občutljivost, ki praviloma ne pojasnjuje, temveč spodbuja in vprašuje. V Komljenovih filmih so vse prisotnejši »pozabljeni« prostori iz skupinske zavesti, ki ponovno odkriti v njegovih posnetkih dobijo nove oblike in vsebine.

Vsa severna mesta (Svi severni gradovi, Dane Komljen, 2016), Komljenov celovečerni prvenec, je doživel premiero na festivalu v Locarnu in od takrat potuje po svetu. Pripoveduje o intimnih in hkrati družbenih prostorih, utopijah, ki so blizu in daleč, in razmerjih. A to le na kratko – ko in če se temu filmu prepustimo, nam pove še veliko več, saj nas avtor velikodušno povabi, da se mu pridružimo pri raziskovanju in novih razlagah ter opredelitvah prostorov, občutij, oblik, teles ...

Varja Močnik

*****************

Moška si delita zavetje, kraj, kjer se nista nastanila toliko zaradi potrebe po begu kolikor iz želje, da bi si predstavljala nov red stvari. V filmu Vsa severna mesta sem hotel nakazati možnost obstoja prostora, kjer moč sprejemanja uspešno odganja moč izključevanja.

Ta kraj so ene izmed pozabljenih sanj 20. stoletja, zapuščen hotelski kompleks, ki stoji na meji med Črno goro in Albanijo. Kompleks so privatizirali in ga že začeli podirati. Stoji na robu prostora in časa, na novih državnih mejah, na ostankih nečesa, kar se je nekoč imenovalo Socialistična federativna republika Jugoslavija.

Zgrajen je po eni sami obliki, ki se ponavlja – beli kocki. A vsaka kocka je drugačna zaradi položaja stopnic ali okna, tlorisa prostorov. To je kraj stroge modernosti, preraščen z bujno vegetacijo. Odkar je zapuščen, je v samem središču kompleksa iz umetnega jezera zrasel majhen gozd. To je prostor, ki izginja, in prostor, v katerem lahko izginemo.

S temi zapuščenimi bungalovi sem se prvič srečal neko poletje, ko sem s prijateljem kampiral ob obali. Ko sva vstopila v kocke, sva naletela na sledove tistih, ki so bili tu pred nama – plastične steklenice, blazine, čevlje. Takrat sva rekla: "Kaj ko bi tu postavila šotor?" Takrat sva rekla: "Kaj ko od tod ne bi nikoli odšla?" Pozneje sem spoznal, da ne oditi ni toliko vprašanje časa kolikor prostora. Ne oditi je kakor sprehod s še nejasnim ciljem. Ta film napreduje korak za korakom, od šotora do sobe, od sobe do bungalova, od bungalova do vasi, od vasi pa do filma samega. Sprehod, ki predstavlja vprašanje – kako živeti drug z drugim?

Vsa severna mesta
niso nastala iz želje, da postavim spomenik telesu, ideji, državi, bratstvu ali nekemu nerazložljivemu občutku. Nastala so iz želje, da razglasim, da smo "v tem vsi skupaj".

Dane Komljen (iz kataloga festivala 25 FPS 2016)

PROGRAM
Vsa severna mesta, 7.6. ob 20.00