arhivirana novica

Kino-integral: James Herbert

Od svetlobe do svetlobe – nekateri filmi Jamesa Herberta

Čeprav je James Herbert precej dobro znan po nekaj glasbenih videospotih, ki jih je režiral za B 52’s in R.E.M. – med drugimi It’s the End of the World as We Know It (And I Feel Fine) (1988) in Low (1991) –, je posnel tudi vrsto čudovitih kratkih filmov, ki so v Evropi relativno neznani. Skoraj vsako od teh del, ki so bila posneta od poznih 60. let do konca prejšnjega stoletja, je visoko stiliziran filmski akt, ki prikazuje lepe mlade heteroseksualne pare na propadajočih prizoriščih ameriškega juga (le njegova kasnejša dela so bila večinoma posneta v Italiji). Ti pari se pogosto ljubijo pred kamero. Filmi prehajajo med voajeristično atrakcijo in refleksijo, z uporabo svetlobe in teksture raziskujejo krhkost človeškega telesa in kažejo filmarjevo rahločutnost za interpretacijo telesa s pomočjo fotografije.

Herbertovo osrednje umetniško sredstvo je ponovno fotografiranje. Izvorni material posname tako, da uporabi le naravno svetlobo za zunanje prizore in razpoložljivo svetlobo za notranje prizore. Ko je film razvit, ga sličico po sličico projicira na belo ploščo. Druga kamera se potem nagne, zasuka ali zumira čez projicirano podobo, pri čemer izolira določen del te podobe ali pa jo posname v celoti. Lawrence Kardish, filmski kurator ustanove MoMA, je nekoč napisal: "Ko Herbertova kamera ponovno fotografira, ne le boža kite in obline, pač pa tudi oddalji telesnost. Akti, fotografirani s tako vznemirjajočo ambivalenco – nekakšno transcendentalno nostalgijo – v ameriškem filmu sicer niso poznani."

James Herbert nedvomno spada v dvorano slavnih na področju ameriškega neodvisnega filma 20. stoletja. Od leta 1970 je bilo njegovo delo prikazano na veliko samostojnih in skupinskih razstavah, večinoma v ZDA, dobil pa je tudi nekaj velikih štipendij. Njegove filme zbirajo pariški Center George Pompidou, Muzej moderne umetnosti v New Yorku, Walker Art Center v Minneapolisu, Akademija filmskih umetnosti in znanosti v Los Angelesu ter drugi. Poleg tega so nekatera njegova dela v zasebnih zbirkah Martina Scorseseja, Stana Brakhagea, Bruca Weberja, Gusa van Santa, Larryja Clarka, Eltona Johna in Sebastiãa Salgada.

Pred petimi leti se je filmski arhiv mednarodnega festivala kratkih filmov v Oberhausnu pridružil tej skupini zbirateljev Jamesa Herberta, saj je ta arhivu podaril devetnajst svojih kratkih filmov, posnetih med letoma 1968 in 1996, vse na 16-mm traku, verjetno zato, ker je festival v poznih 90. letih organiziral prvo evropsko retrospektivo njegovih del. Ta donacija je bila osnova za ljubljanski (in zagrebški) program, ki kronološko sledi razvoju Jamesa Herberta kot filmarja od skorajda čistega začetka do konca. Vključuje zelo hvaljen Porch Glider (1970), nemi barvni film iz leta 1970, in meditativno, čutno študijo adolescenčnih parov, ki se ljubijo na vrtu in na verandi stare hiše na jugu ZDA. Glasbeni video Low (za R.E.M.), ki je povsem drugačen od ostalih filmov v tem programu, ne vsebuje aktov, pač pa se igra subtilne in fascinantne igrice s percepcijo občinstva, pri čemer razliko med umetniško reprezentacijo in posneto "realnostjo" naredi nepozabno nesnovno in tako enigmatično kot skrivnost, povedano na sliki Elizabeth Jane Gardner iz leta 1880 La Confidence. Di Luce in Luce (1993), ki je bil posnet blizu Firenc, postavi lisasto zelenje in valujočo vodo ob dotrajano vilo, nekje vmes med imenitnostjo in propadom. Mladi par je tu pazljivo distanciran.

Carsten Spicher (prevedla Maja Lovrenov)

Kratko retrospektivo sedmih ključnih del ameriškega filmarja Jamesa Herberta predstavlja mednarodni festival kratkega filma v Oberhausnu.

PROGRAM
Pluto, Porch Glider, Apalachee, Automan, Low, Di luce in luce, Jumbo Aqua: A Collage By G. Bruno, 14.6. ob 20.00