arhivirana novica

Nagrada Darko Bratina. Poklon Viziji 2017: Mario Brenta

Čeprav je prav vsaka izvedba monografskega filmskega festivala Nagrada Darko Bratina. Poklon viziji svojski praznik filma, ko opozorimo na posameznega filmskega ustvarjalca in razloge, zaradi katerih smo postali nanj pozorni, pa nam bo letošnja izdaja ponudila še dodaten razlog za veselje in slavje. Obeležili bomo 40 let delovanja Kinoateljeja in prav to priložnost tudi izkoristili, da osvežimo spomin na našega prijatelja, mentorja in ustanovitelja Kinoateljeja, Darka Bratino. To nalogo pa smo po svoje naložili tudi letošnjemu nagrajencu, italijanskemu filmskemu ustvarjalcu Mariu Brenti ter hkrati Darkovemu iskrenemu prijatelju. Njuno prijateljevanje, zaradi prezgodnje Darkove smrti pravzaprav kratko, najlepše opiše kar sam.

“Zgodi se, od časa do časa, da naletimo na osebe, ki jih pred tem še nikoli nismo videli, a nas ob srečanju z njimi vseeno prevzame občutek, da jih poznamo že od nekdaj. Pravzaprav bi bilo bolje reči 'osebe, s katerimi se pred tem še nikoli nismo srečali, a nas ob srečanju z njimi vseeno prevzame občutek, da se poznamo že od nekdaj'. Povratno osebni zaimek 'se' je v tem primeru namreč ključen, saj poudari dejstvo, da v tovrstnih primerih skoraj nikoli ne gre za enostransko občutje, temveč za nekaj vzajemnega in obojestranskega. In rekel bi, da se je takrat, ko sem prvič srečal Darka Bratino, zgodilo prav to. Še danes ne vem zakaj, a takoj me je prevzel občutek, da sem naletel na starega prijatelja, takega, ki ga res nisem videl že dolgo časa, a je bilo prijateljstvo med nama vseeno vseskozi živo. Rekel bi torej lahko – če mi dovolite ta paradoks –, da moje prijateljevanje z Darkom ni trajalo prav dolgo, pa vendar je bilo nekaj trajnega.“
Mario Brenta

Čeprav je Mario Brenta, režiser in univerzitetni profesor, med letoma 1974 in 1994 posnel “le“ tri celovečerna dela, ta niso zaradi tega nič manj relevantna. Bil je sodelavec Ermanna Olmija, s katerim sta soustanovila in vodila priznano filmsko šolo Ipotesi Cinema. Olmi je temu ustvarjalcu, rojenemu leta 1942 v Benetkah, pravzaprav odprl vrata v svet filma, saj je vodil produkcijo filma Zgodba iz Milana (Una storia milanese, 1962) Eripranda Viscontija, pri katerem je Brenta prvič nastopil v vlogi asistenta režiserja. Do lastnega celovečernega prvenca, filma Črvobér (Vermisat, 1974), je moral počakati še naslednjih 12 let, a zato je že z njim silovito opozoril nase: povabili so ga v uradni program beneške Mostre, na festivalu v Valladolidu ter tistem v St. Vincentu pa tudi nagradili. To je bila zgodba o posamezniku z družbenega roba, brezdomnem Luigiju, ki je poskušal preživeti z nabiranjem črvov (od tod naslov) in čigar življenje je bilo prežeto s samoto. Tako zelo, da svoji usodi izobčenca nikakor ni mogel ubežati. Črvobér je do potankosti premišljeno filmsko delo, ki razkriva režiserjev izvirni in sočutni pogled.

Leta 1981 je v teku realizacije Olmijevega celovečerca Hodi naprej (Cammina Cammina, 1983) posnel dokumentarec Učinek Olmi (Effetto Olmi) v katerem je obravnaval njegov pristop k filmu in njegovo delovno metodo. Naslednje leto skupaj ustanovita Ipotesi Cinema. Brenta je v tem obdobju posnel še dokumentarna filma Jamais de la vie! (1983; premierno predstavljen na festivalu v Cannesu) ter Robinson v laguni (Robinson in laguna, 1985; uvrščen v tekmovalni program festivala v Locarnu).

Leta 1988 se Brenta z delom Maicol – v Cannesu je zanj prejel nagrado film in mladi, v Parizu pa Sadoulovo nagrado za najboljši tuji film – vrne k igranemu filmu. Gre za urbano zgodbo krožne strukture, v kateri je dogajanje zajeto v obdobju štiriindvajsetih ur. Osrednja lika sta Anita, mati samohranilka, in njen petletni sin, Maicol. Predmestna eksistencialna drama se usmerja na njun kompleksni odnos, ki ga opredeljujeta predvsem Maicolova osamljenost in zaprtost v lastni svet ter Anitino neprestano iskanje zaročenca Giulia, ki se ji izogiba.

Brento v tekmovalni program canskega festivala znova povabijo, ko leta 1994 posname delo Barnabo gorjan (Bamabo delle montagne), priredbo zgodbe Dina Buzzatija. Tudi to delo izžareva Brentovo režijsko strogost in premišljenost, saj gre za film redkih dialogov, v katerem pomembno vlogo dobi pokrajina (Dolomiti in delta reke Pad). Ta pravzaprav postane enakovredni protagonist in si z ostalimi deli jezik bolečine, pokore, osamljenosti in bede.

Kasneje se Brenta posveti predvsem poučevanju: na Univerzi v Padovi predava o Teorijah in tehnikah filmskega jezika in o Ikonologiji filma ter vodi tečaje v sklopu rimskega Act Multimedia. K filmski režiji se vrne leta 2010, ko prične sodelovati s Karine de Villiers. Skupaj se lotita niza dokumentarnih filmov, v katerih Brenta prevzame tudi kamero. Prvi v tem nizu je dokumentarni esej Ulica usmiljenja (Calle de la pietà, 2010), pravi biser filmske ustvarjalnosti, zasnovan na opuščenem projektu o zadnjem dnevu življenja slikarja Tiziana in njegovi sliki La pietà.

Temu sledi Agnus dei (2011), s katerim se podata na pot rekonstrukcije spomina nekega očeta, ki ga je kot dečka zlorabil duhovnik. Za tem posnameta še filme La pièce (2011), pri katerem poleg dvojca kot sorežiser sodeluje tudi Denis Brotto, Telo na telo (Corpo a corpo, 2014), s katerim na festivalu v Pragi osvojita veliko nagrado, ter Črna svetilka (Black Light, 2015).

Njuno zadnje delo je Delta Park (2016). Naslov sta povzela po imenu hotela v kraju Contarina v okolici Roviga, kjer je nameščena skupina migrantov iz Afrike, čakajočih na dovoljenje za bivanje. Tako delo predstavlja Brentovo vrnitev v kraje, v katere je umestil zgodbo svojega Barnaba, ter hkrati potopitev v aktualne drame tistih, ki sledeč žarku upanja prispejo v Evropo. Ne nazadnje pa nam ponudi tudi potrditev, da imamo pred seboj mojstra in prefinjenega avtorja, ki se svojih tem in likov vedno loti spoštljivo in nevsiljivo, njih zgodbe pa nam pripoveduje z redko videno senzibilnostjo in bližino.

Nicola Falcinella
prevedel Denis Valič

PROGRAM
Maicol (projekciji sledi pogovor z Mariom Brento), 24.11. ob 19.00
Učinek Olmi, 24.11. ob 21.15