arhivirana novica

Iz kinotečnih vrst: Vrag v telesu

“Ne smete pozabiti, da je film reprezentacija. Ko vidite dva, ki se ljubita, se mora to zdeti naravno in resnično. Po drugi strani pa je tisto, kar naredi film pornografski, nekakšno mehanično ponavljanje. Ljubljene sem želel prikazati brez običajne tehnike aluzije oziroma simbolizacije, a tudi nisem želel, da bi bilo preveč naturalistično. To ne zahteva toliko realizma kot izjemno vpletenost igralcev. Za tako dolg kader njunega ljubljenja v Vragu v telesu (Il diavolo in corpo, 1986) sem se odločil, ker tudi ta kader vsebuje trajektorijo, nekakšno pripoved o spremembi, in sicer v tolikšni meri, da reprezentacija ljubezenskega dejanja upraviči dolžino kadra in prizora. Ne gre za hladno ponovitev spolnega akta, ki bi bila zgolj naturalistična in zato, recimo temu, pornografska. Zdelo se mi je, da bi ta zgodba, tako v zvoku kot v podobah, morala ostati taka, kot je, ker sta hkrati reprezentirala ljubezensko dejanje. Gre za zelo subtilno razliko.“

/.../

“Pri Vragu v telesu je prišlo do še enega 'zapleta', ker smo felacijo lahko reprezentirali le realistično, če se tako izrazim. Vidiš jo, videti moraš erekcijo penisa. Toda s popolno gotovostjo lahko rečem, da me v tem prizoru ni zanimalo dejanje samo, pač pa njena sreča. Smeje se, šali se, in to je tisto, kar me je zanimalo v tem prizoru, ne pa toliko dejanje samo. Če je slednje vse, kar iščete, greste enostavno lahko po pornografsko videokaseto in si ogledate vse veliko bolj neposredno. Ženska preide od depresivnosti k občutku za igro, srečo, in to je bil moj namen.“
- Marco Bellocchio

PROGRAM
Vrag v telesu, 21.11. ob 21.00