arhivirana novica

14. Animateka: Animateka al Italiana

14. Mednarodni festival animiranega filma Animateka

Letos je na 14. festivalu Animateka v Ljubljani država gostja Italija. V sklopu pregleda italijanske animirane produkcije bo med celovečernimi filmi prikazan prvi od treh celovečercev, ki jih je produciral in realiziral Bruno Bozzetto, in sicer West and Soda. Film je bil dokončan leta 1965 in je še istega leta prišel na spored italijanskih kinematografov. Več kot le domneva je, da je bila ta genialna in ironična animirana parodija vesterna uvod v dobo velikih uspehov špageti vesterna. Zamisel o vesternu se je Bozzettu porodila leta 1962, medtem ko je Sergia Leoneja k razmišljanju o scenariju za film Za pest dolarjev (Per un pugno di dollari, 1964) navdihnil film Telesna straža (Yojimbo, 1961) Akire Kurosawe, ki so ga v Italiji vrteli leta 1963, torej leto po začetku Bozzettovega projekta.

Ustvarjanje filma West and Soda je bilo zelo dolgotrajno in polno tehničnih in produkcijskih težav. Snemanje je bilo izrazito eksperimentalno in vsako tehnično rešitev je bilo treba preveriti na razvitem traku, zato je bilo treba za posamezen prizor delo opraviti večkrat. Glavni animator je bil Guido Manuli, ki je ustvaril večino najpomembnejših sekvenc, poleg tega pa je bil tudi zaslužen, da ima vsak lik svojo osebnost. Za uspeh filma je bilo ključno tudi izvrstno delo Giovannija Mulazzanija, ki je ustvaril ozadja. Kot je dejal sam Bozzetto, se brez njegovega dragocenega prispevka ustvarjanje filma sploh ne bi začelo ali pa bi bili prikrajšani za eno estetsko najzanimivejših prvin tega filma.

Še en zgodovinsko pomemben film odpira prvi program kratkometražcev, posvečen italijanski produkciji v obdobju med 40. in 80. leti prejšnjega stoletja. Film Zadnji čistilec čevljev (L’ultimo Sciuscià, 1946) Francesca Maurizia Guida, znanega tudi kot Ginna, je bil ne povsem uspel poskus ustvariti neorealistični animirani film. Zaradi očitnega estetskega zgledovanja po Waltu Disneyju in ne preveč posrečene rabe izbranih glasov za sinhronizacijo likov je film deloval kot posnemovalec svojih starejših neorealističnih bratov, posnetih v živo.

Na začetku 60. let stopijo na prizorišče nekatera od klasičnih imen italijanskega animiranega kratkega filma, od svetovno znanih ustvarjalcev, kot so Bruno Bozzetto in umetniški dvojec Gianini in Luzzati, prek manj znanih, a zato nič manj zanimivih, kot sta Manfredo Manfredi in Stelio Passacantando, do malih biserov, poimenovanih "minifilmi", ki jih je od leta 1966 dalje ustvarjal Paul Campani. Njegova produkcijska hiša Paul-Film iz Modene je bila eksperimentalni poligon za izjemne kreativce. Hiša je vrhunec dosegla na področju "avtorske" reklame, tako za kino kot televizijo, zlasti za značilno italijanski oglaševalski format, oddajo "Carosello", ki je bila predvajana v času največje gledanosti in je zabavala cele generacije Italijanov od konca 50. do konca 70. let prejšnjega stoletja.

Animacijo Bruna Bozzetta najbolje predstavlja lik gospoda Rossija. Zaradi kritične osti pri prikazu Italije v času povojnega gospodarskega čudeža je morda Gospod Rossi kupi avtomobil (Il signor rossi compera l'automobile, 1966) najboljši primer te sarkastične žilice, medtem ko Življenje v škatli (Una vita in scatola, 1967) ravno tako prikazuje odtujenost sodobnega življenja, ampak v drugačni, še vedno ironični, a izrazito bolj tragični luči.

Paul Campani in Massimo Garnier, osvobojena omejitev, ki jih prinaša delo za reklame, in navdahnjena s kulturnimi preobrazbami 60. let, ustvarita serijo "minifilmov", grotesknih in ironičnih enominutnih animiranih kratkometražcev, ki jim kljub nujni strnjenosti prikaza uspe obdelati številne odlike in slabosti sodobnega človeka.

Gianini in Luzzati s Pulcinello (1973) ustvarita eno svojih univerzalnih mojstrovin, s katero se poklonita glasbi Gioacchina Rossinija. Manj prijetna so dela Manfreda Manfredija, ki ga mnogi poznavalci štejejo za začetnika tako imenovanega animiranega slikarstva. To se je po mnenju strokovnjaka za zgodovino animacije Giannalberta Bendazzija razvijalo dalje v 90. letih in na začetku 21. stoletja. Leta 1984 Stelio Passacantando po predlogi pesmi Pabla Nerude ustvari film General v peklu (Il generale all'inferno, 1984), za katerega so značilne nasilne, surove črno-bele risbe, vsebinsko pa je obsodba vojnih grozot v frankistični Španiji. Ursula Ferrara, takrat še obet italijanske animacije, za film Kot osebe (Come persone, 1995) ustvari čudovito kader-sekvenco, narisano v črno-beli tehniki.

Sklop najnovejših filmov, za katerega sta predvidena dva programa, pa predstavlja dela, izdana v založniški zbirki "Animazioni", ki obsega pet DVD-jev v produkciji društev OTTOmani in VivaComix ter podaja pregled tako imenovanega novega vala italijanske animacije. Ta je na zelo visoki kakovostni ravni in se lahko kosa z zlatimi obdobji v minulih desetletjih. Piemontska izpostava osrednje italijanske filmske ustanove Centro Sperimentale di Cinematografia je tako rekoč edina italijanska šola za animacijo na ravni vodilnih evropskih šol animiranega filma, zato ni smel manjkati niti program, posvečen nekaterim mladim talentom, ki so diplomirali v Torinu in so obeti, če ne že jamstvo, za bodočo kakovost italijanske animacije.

Andrea Martignoni
prevedel Denis Debevec