arhivirana novica

Nič se nikoli ne konča

Filmski dvojček: Dr. Strangelove + Varuhi

Živimo v času ekstremov, pod stalno grožnjo dveh enako strašnih, a na videz nasprotnih si usod: neskončne banalnosti in nepredstavljivega terorja. Tako v eseju The Imagination of Disaster (1965) svoje razmišljanje o vlogi fantazije, ki nam jo v veliki meri servira popularna kultura, pri našem spopadanju z omenjenima usodama začenja Susan Sontag. Predvsem ta nepredstavljivi teror se v luči aktualne geopolitične nestabilnosti in tviteraških groženj nuklearnih spopadov danes, skoraj trideset let po koncu hladne vojne, spet vrača v kolektivno zavest.

Jedrska vojna je tam sicer prisotna že vse od izuma atomske bombe, vse od začetka pa se z njo ukvarja tudi film. Kot ugotavlja Susan Sontag, je šlo najprej večinoma za poceni apokaliptične znanstvenofantastične eskapade, v luči kubanske krize pa se je fokus kmalu prelevil v eksistencialno grozo. Iz estetskega in etičnega vidika je postala pomembna distinkcija med običajnim vojnim filmom in filmom atomske vojne; v slednjem je (ali bi moralo biti) vedno prisotno zavedanje, da v takih zgodbah ni več zmagovalcev in poražencev, ni favoritov in ni herojev. V nasprotnem primeru film ostaja glasnik banalnosti, s katero realnost normalizira do točke popkornovskega kiča.

Leta 2009, ko je Zack Snyder svet počastil s svojim magnum opusom Varuhi (Watchmen), je bil ta svet veliko preprostejši. Takrat je nepredstavljivi teror začela predstavljati finančna kriza in ne več toliko iraška vojna, zato so reinterpretacije klasikov hladne vojne, kakršen je istoimenski strip Alana Moora, na žalost veliko lažje zdrsnile v kulturo banalnosti. Kljub vsem zločinom, ki jih je ob adaptaciji zagrešil Snyder in ki jih na tem mestu ne bomo naštevali, pa mu – vsaj v luči tematike atomske vojne – ne gre očitati spremembe tretjega dejanja Varuhov in s tem njihovega konca, s katerim je vlogo Dr. Manhattna, nekakšnega Supermana v službi ameriške vlade, postavil v center jedrskega konflikta, ki se dogaja v zakulisju te superherojske zgodbe.

Dr. Manhattan je postal superjunak kot posledica eksperimentalne laboratorijske nesreče, po kateri je pridobil nadzemeljske moči obvladovanja kvantne mehanike. “Bog obstaja in je Američan.“ Kot orodje ameriške zunanje politike tako najprej lastnoročno reši vietnamski konflikt, nato pa prevzame vlogo t. i. odvračilnega ukrepa (“deterrent“) v politiki jedrskega oboroževanja. A Eisenhowerjevo doktrino medsebojno zagotovljenega uničenja M.A.D. (“Mutualy Assured Destruction“) tu nadomesti doktrina (v filmu) tretjič izvoljenega predsednika Nixona, ki Dr. Manhattna pozicionira kot grožnjo v primeru napada, kar preostale jedrske sile vrže v absolutno paniko in pospešeno oboroževanje. Dr. Manhattan prej kot zagotovilo za mir torej postane t. i. “doomsday device“ – mehanizem, ki bo prej ali slej sprožil sodni dan.

S tem Snyder zanimivo (in zagotovo nenamerno) aludira na istoimenski mehanizem, ki ga v Kubrickovem Dr. Strangelovu (Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb, Stanley Kubrick, 1964) izumijo Rusi. Ta v primeru kakršnegakoli jedrskega napada avtomatsko sproži povračilni napad, ki zagotavlja popolno radioaktivno opustošenje še naslednjih sto let. Američani – seveda zgolj po zaslugi paranoidnega in maničnega generala – tak napad v veličastni komediji zmešnjav storijo povsem po pomoti. A kot izpostavi naslovni junak doktor Strangelove, tak mehanizem učinkuje le, če zanj ve ves svet – Rusi so nameravali svojega Manhattna predstaviti ravno čez nekaj dni. Totalna jedrska katastrofa je pri Kubricku torej neizbežna in to le po spletu naključij, edina možnost preživetja pa je vzpostavitev nekakšnih seksualnih kolonij v podzemnih bunkerjih, kakršne predlaga dr. Strangelove.

Po drugi strani pa pri Varuhih jedrsko uničenje nikakor ni splet naključij, ampak natančno orkestrirana spletka skrivnostnega antagonista. “Ali izgledam kot tipični stripovski antijunak?“ pomenljivo vpraša v zaključnem spopadu. “Svoj plan sem zaključil že pred 35 minutami.“ Nič torej ni prepuščeno naključju, še najmanj njegov načrt, da bi teror atomskega napada izkoristil za poenotenje človeške civilizacije v boju proti skupnemu zlu. Snyder tu s praktično edino mojstrsko potezo za grešnega kozla namesto izmišljene zunajzemeljske grožnje postavi ravno Dr. Manhattna, ki ljudi na obeh straneh berlinskega zidu prepriča v jedrsko razorožitev. Civilizacija lahko preživi brez bunkerjev, mehanizem sodnega dne pa postane njen rešitelj. A kot nas uči Kubrick, le po naključju in najverjetneje le za kratek čas. Čez posnetke atomskih eksplozij na koncu Dr. Strangelova nam tako predvaja skladbo “We Will Meet Again“. Snyder je tu naivno izpustil zadnjo poved, ki jo v stripu Varuhi izgovori omnipotentni Dr. Manhattan. Na antagonistovo vprašanje, ali se njegov plan, v katerem cilj opravičuje sredstva, na koncu izplača, odgovori: “Na koncu? Na koncu se nič nikoli ne konča.“ Tudi grožnja popolnega jedrskega uničenja ne.

Andraž Jerič

PROGRAM
Dr. Strangelove, 15.12. ob 19.00, filmski dvojček: ogled 2 filmov za ceno 1 vstopnice        
Varuhi, 15.12. ob 21.00, filmski dvojček: ogled 2 filmov za ceno 1 vstopnice