arhivirana novica

8. marec – Dan žena

Ženske kot konflikt, konflikt kot revolucija

"Zahodna družba nas je naučila, da dvomimo, da lahko iz globokih čustev in erotičnega črpamo moč; očrnila jih je, zlorabila in razvrednotila," piše ameriška pesnica in feministka Audre Lorde. "Erotiko v njeni izpraznjeni, površinski obliki uporabljajo kot simbol ženske podrejenosti, hkrati pa ženskam vzbujajo občutke ničvrednosti samo zato, ker erotično v njih obstaja." Lahko bi pisala o Kamasutri: Zgodbi o ljubezni (Kama Sutra: A Tale of Love, 1996) Mire Nair, ki so jo cenzurirali v Indiji in v ZDA, zgodbi o dveh najboljših prijateljicah in hkrati najhujših sovražnicah v času mogulskega imperija v Indiji 16. stoletja. Ženske v Kamasutri so ljubosumne, tekmovalne in posesivne, zapeljive in čutne; Maya in Tara na videz tekmujeta za moškega, a v resnici ne gre zanj. Boj vselej poteka le med njima, boj je zanju oblika komunikacije v odnosu, ki lahko obe osreči ali obe neskončno prizadene. Spolnost in ljubezen v njunih življenjih nista nekaj marginalnega, temveč veščina, umetnost, nekaj svetega. Učita se zadovoljevanja moških, poželenje pa je vseeno vselej njuno.

Podobno vlogo seksualnosti pripiše Jane Campion v Svetem dimu (Holy Smoke, 1999), zadnjem delu trilogije, ki jo sestavljata še Klavir (The Piano, 1993) in Portret dame (The Portrait of A Lady, 1996). Seksualnost in erotiko preplete z duhovnostjo: ljudje obe uporabljajo zato, da bi odgnali misel na zevajočo črno praznino. Uteleša ju Kate Winslet, ki je v filmu seksualna, a ne seksualizirana; njeno telo ni nikoli poblagovljeno. Še prizor, ki je v filmu vznemiril največ ljudi, se kljub neizpodbitni erotičnosti konvencijam prikazovanja ženske golote popolnoma izogne. Ruthinega telesa ni nihče skrbno postavil v vlogo objekta: pripada njej sami kot subjektu. Podobno je za Audre Lorde erotično osnova opozicijske politike. Vidi ga kot nekaj, kar je neločljivo zvezano tako z "ženskostjo" kot z duhovnostjo, nekaj, kar zatiralskim silam predstavlja nevarnost, saj lahko sproži spremembe.

Prvi slovenski celovečerni film, ki ga je posnela ženska, Varuha meje (2002) Maje Weiss, lahko beremo kot analitičen tekst o ženskih seksualnostih, v katerem vsaka od treh predstavlja eno možnost. Na videz nedolžna in naivna Simona, ki zagovarja tradicionalne vrednote, je utelešenje debeauvoirske udobne pasivnosti; njeno nasprotje, divja in – spet le na videz – neustrašna Žana, pa je ženska, lezbijka, ki svojemu poželenju in seksualnosti pušča prosto pot in naj bi se patriarhalnih spon popolnoma osvobodila. Alja niha nekje med utesnjujočo vpetostjo v tradicijo in pričakovanja ter skrajno osvoboditvijo, ki se zdi vabljiva, a zastrašujoča. Adrianne Rich je lezbištvo videla kot naravno stanje človeštva, heteroseksualnost pa kot prisilno: erotično zanjo ni omejeno zgolj na posamezne dele telesa ali celo na telo samo, temveč razpršena energija, ki je lahko telesna, čustvena ali duševna; vse ženske seksualnosti lahko umestimo na takšno ali drugačno mesto v lezbičnem kontinuumu, od homosocialnih odnosov, kot sta Tarin in Mayin, prek fluidne Aljine seksualnosti, do dojenčice, ki se doji pri materi, odrasle ženske, ki doživi orgazem, medtem ko doji hčerko, in ženske, ki umre pri devetdesetih ob dotikih in prijemih drugih žensk.

Frida Kahlo je v popularni domišljiji zapisana kot boemska umetnica, kot žrtev in nato zmagovalka, kot proto-feministka, seksualna avanturistka, ki je prestopala meje spola in seksualnosti, glede na svoje poreklo pa hkrati tudi kot utelešenje hibridnega, postkolonialnega sveta. V enem redkih biografskih filmov, ki so nastali po življenju ženske, Frida (2002) Julie Taymor, je seksualnost povezana z ustvarjalnostjo. Če so v resničnem življenju za Frido Kahlo govorili, da slika zato, ker ne more imeti otrok – da torej svojo reproduktivno energijo usmerja v umetnost – je takšna povezava za upodobitve žensk kot umetnic pogosto značilna. Če pripovedi o trpečih umetnikih zaznamuje svetobolje, potem pripovedi o ženskah zaznamuje telesna neizživetost.

In nazadnje, Vera Drake (2004) Mika Leigha prikaže temno stran ženske seksualnosti: kot sredstvo njihove podrejenosti, kot polje krčenja njihovih reproduktivnih pravic in kot potencialno življenjsko ogrožajoče medicinske prakse, ki prepovedujejo splav. Če je zahodno – še posebej anglosaško – feministično gibanje esencialistične razlage spola – kot je ta, da mora biti žensko nujno povezano s čustvi, intuicijo, občutljivostjo in erotiko – pogosto izpodbijalo, ker naj bi ženskam predpisovale, kakšne naj bodo, potem se zdi, da je pri njegovi obravnavi seksualnosti zgolj kot vira zatiranja tak pogled po drugi strani nekoliko omejen. Cikel 8. marec – Dan žena poskuša predstaviti oba pogleda.

Tina Poglajen

Audre Lorde. Uses of the Erotic: The Erotic as Power. V: Sister Outsider: Essays and Speeches. Trumansburg, New York: The Crossing Press, 1984.

PROGRAM
Berlinska afera, 3. 3. ob 20.00
Hiša pravljic, 4. 3. ob 17.00
Kamasutra: Zgodba o ljubezni, 4. 3. ob 20.00
Varuh meje, 6. 3. ob 18.00
Vera Drake, 6. 3. ob 20.00
Sveti dim, 8. 3. ob 20.00
Frida, 9. 3. ob 20.00
Nénette in Boni, 10. 3. ob 19.00
Sveto dekle, 10. 3. ob 21.00
Tea, 11. 3. ob 17.00
Portret dame, 11. 3. ob 20.00