arhivirana novica

20. FDF/Retrospektiva Laila Pakalnina

Preplet poezije, humorja in pričevanja ali portret latvijske režiserke Laile Pakalnine

Na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma se napoveduje retrospektiva ene najbolj plodnih filmskih avtoric vzhodne Evrope, Laile Pakalnine, katere filmski opus lahko povzame kar njen lastni storyline: "No action, no heroes" – z njim je leta 2004 na festivalu v Cannesu oglaševala svoj film Avtobus (Buss, 2004). Del opusa smo pri nas videli že leta 2014 v Gorici, ob podelitvi nagrade Darka Bratine ali Poklon viziji (Kinoatelje jo od leta 1999 vsako leto podeljuje avtorjem, ki estetske vrednote dopolnjujejo s posebno pozornostjo do zgodovinskega in družbenega okolja ter se zavzemajo za medkulturno komunikacijo), drugi del pa dve leti pozneje na Festivalu Kino Otok, kjer je predstavljala svoj film Zora (Ausma, 2015). Preostali filmi bodo pri nas prvič prikazani in sežejo od njenega prvega, še študentskega Perilo (Vela, 1991) do pravkar končanega Živjo, konj! (Zirdzin, hallo!, 2017).

Danes 55-letna latvijska režiserka dokumentarnih in igranih filmov je bila rojena, vzgojena in izobražena v Sovjetski zvezi. Najprej je študirala televizijsko novinarstvo na Moskovski univerzi, nato filmsko režijo na najstarejši filmski šoli na svetu, moskovskem VGIK (Gerasimov Inštitut za filmske študije, na katerem so se šolali tudi Andrej Tarkovski, Sergej Paradžanov, Aleksander Sokurov in na njem predavali Lev Kulešov, Vsevolod Pudovkin ter Lailin kopatriot Sergej Eisenstein, ki je nanjo še posebej močno vplival). Tam je bila, kot rada pove, deležna koristnih lekcij poniževanja in nenehnega tlačenja v nič, kar ji je kasneje pomagalo preživeti mnoge filmske okoliščine.

Diplomirala je v času latvijske neodvisnosti od Sovjetske zveze, ko se je Latvija osvobodila velikega gospodarja, takrat kot mi Jugoslavije, leta 1991, da bi, prav kot mi, postala dežela z dvema milijonoma prebivalcev, čeprav na trikrat večji površini, s svojim lastnim, prav tako majhnim jezikom in še manjšim filmskim trgom. V okoliščinah, v katere se je vrnila po končani univerzi, je začela razvijati svojo družbeno kritiko na značilen, izrazito avtorski način. Med liričnost, grotesknost in dramo absurda z ostrim občutkom za humor postavi neodvisnost in majhnost kot osrednji temi svojih filmov. Da bi spregovorila o optimizmu ljudi (malih narodov), ki si morajo tisto, česar nimajo, ustvariti, kot v filmu Sneg (Sniegs, 2012), kjer se Latvija zdi dežela alpskih smučarjev, medtem ko, "tehnično gledano", nima niti ene same gore. Ob prepletanju lahkotnih vsebin z globino razkriva sicer kompleksne svetove, a so običajnemu človeku dostopni. Trivialnemu se izogiba z ironijo in poezijo, kar mnoge spomni na Jacquesa Tatija, medtem ko zase pravi, da se le prepušča vplivom klasičnega ruskega filma in kakšen svoj film občasno še danes posname v črno-beli tehniki, ki se ji pod nobenimi pogoji ne želi odreči.

Prizna, da ni razumska filmska ustvarjalka. Večinoma se loti projektov samoiniciativno in ne po naročilu, kot je običajno za televizijo. Brez vnaprej zagotovljenih finančnih sredstev, kar je danes že skoraj običajna praksa večine sodobnih dokumentaristov, se spušča v nepredvidljive avanture, ki jo pripeljejo do scenarija šele na samem koncu. V bazenu govoric in pristopov išče jezik v materiji. Njen pristop k filmu je kot skok v vodo, v zelo heraklitovskem pomenu. Temelječ na strogih notranjih pravilih (statična kamera, stilizirano in pomenljivo kadriranje), glavni poudarek v filmu ni namenjen besedam, temveč atmosferi, gesti in ustvarjalni uporabi zvoka. Da bi se izognila glasu v offu, ki informira, pojasnjuje, je vsak njen projekt proces, da bi prišla do posnetega materiala, ki bo ta glas nadomestil. Nikoli se ne pretvarja ali skriva za t. i. nevidno kamero in iz filma ne izreže situacij, v katere je potisnjena z vprašanji, kot je na primer, "Ali nisi na napačnem kraju?", zabeleženem v filmu Živjo, Rasma! (Hei, Rasma!, 2015).

Najraje snema v ekipi treh ljudi. Ob snemalcu oz. direktorju fotografije (najpogosteje se pri njej v tej vlogi znajde Gints Berzins) in snemalcu zvoka sama prevzame vlogo stojala, kot se je nekoč izrazila. Edini možen način avtonomnega ustvarjanja za režiserje je, da nastopajo tudi v vlogi direktorja fotografije, torej tistega, ki čaka, riše s kamero in s svetlobo, ter montažerja.

S filmi, ki jih nacionalni filmski fond težko podpre, kljub vsemu uspe vzdrževati kondicijo. V svoji premišljeni nekoherenci je uspela režirati in producirati več kot trideset kratkih, srednjemetražnih in celovečernih filmov, ki so se uvrstili na tako rekoč vse pomembne evropske filmske festivale: Cannes, Benetke, Berlinale, Locarno, Karlovi Vari, Rim in Visions du reel v Nyonu. O dolžini filma pravi: “Film je film, ne glede na to, ali je kratek, srednje dolžine, celovečerni, dokumentarni, igrani: proces in produkcijske metode so lahko različni, zagotovo pa ne odnos, ki je en sam – čeprav se nenehno razvija.”

Sabina Đogić

PROGRAM
Perilo, Pošta, Trije moški in ribnik, 14.3. ob 20.00
Brod, Avtobus, Živjo, Rasma!, 15.3. ob 17.00
Papa Gena, Skrajna dežela, Na Rubiksovi poti, Kratki film o življenju, 16.3. ob 19.00
Sneg, Slap, Živjo konj!, 18.3. ob 19:00