arhivirana novica

Kino-integral/Animateka: Labirinti: Filmi Petra Burra

Kvadratki, piksli, labirinti: eksperimentalna animacija Petra Burra (2012-2017)

Čeprav mladi ameriški eksperimentalist Peter Burr – leta 1980 rojeni animator ter multimedijski sodobni umetnik – širše medijske pozornosti (pri nas, pa tudi v svetu) še ni doživel, je brooklynski filmar v krogih avantgardne animacije že razmeroma uveljavljen, prva stvar, ki jo mora vsaka obravnava njegovih kratkih izdelkov omeniti, pa je Američanova izredna nadarjenost za kompleksno prepletanje figurativnih in popolnoma abstraktnih, matematičnih podob. Burrova sposobnost kreiranja večplastnih, fotorealističnih oblik zgolj s pomočjo nekaj prvinskih vizualij – po navadi preprostih geometrijskih likov, zlasti črtic, kvadratkov ter brneče utripajočih pik – se kaže že v kvazitelevizijski seriji risank Cartune Xprez, s katero je umetnik začel leta 2006, še posebej izrazita pa postane z njegovim prvim pravim enokanalnim videom, trinajstminutnim Sam z luno (Alone With the Moon, 2012).

Bazične, celo atomske sestavine – križci, vijuge in črno-beli krogi – se sem ter tja stapljajo v razpoznavne človeške silhuete, sočasno s pojavom nežne orkestrske spremljave pa se na platnu izrišejo sledovi zemeljskega življenja: lesena lestev, drevored, tudi pokvečeno žensko telo. Toda romantična gozdna idila ne traja dolgo, saj nas po nekaj sekundah razločnosti Burr potisne nazaj v puščobo surovega, šumečega formalizma. S svojim prvim resnejšim filmskim projektom, ki navdih nedvomno črpa od številnih sodobnikov (zlasti algoritemskih videov Coryja Arcangela in digitalnih flicker filmov Rainerja Kohlbergerja ter dueta Semiconductor), Burr uspešno stopiclja med tradicijami minimalizma, strukturalnega materializma in (post-)internetne umetnosti, za razliko od naštetih rodbin pa Američanova praksa namenja veliko večjo pozornost referencialnosti, zlasti filmskozgodovinski.

Burrova postmoderna žilica postane opazna v kratkometražcu Posebni učinek (Special Effect, 2014), avtorjevem hipnotičnem hommageu Andreju Tarkovskemu, natančneje znanstveni fantastiki Stalker (1979). Nemudoma jasen je kajpak Burrov obrtniški, tehnični napredek (poleg računalniške animacije smo v filmu priča tudi najdenim posnetkom; primitivnih dvodimenzionalnih ploskev ni več, saj se slika razširja v globino; zaznati je celo zametke enostavne naracije), toda osnovni modus operandi vendarle ostaja nespremenjen. S svojo značilno brbotajočo estetiko – nekakšno noro zlitino Rorschachovih vzorcev, črno-belih črtnih kod in nizkoresolucijskih Nintendovih igric – ter techno elektronsko podlago se Burr znova loteva vprašanj tehnologije in modernih omreženih naprav, le da za razliko od zgodnejših poskusov zdaj to počne z dobršno mero nanašalnosti, formalne igrivosti, pa tudi občasnih izsekov trash humoristike (zavoljo katerih Posebni učinek mestoma spominja kar na samega šefa popkulturne apropriacije, Ryana Trecartina).

Z desetminutno avdiovizualno distorzijo Zeleno | Rdeče (Green | Red, 2014), deloma pa tudi z nedavnim filmom Jezik vzorcev (Pattern Language, 2017), se Burr obrača nazaj k čistejšim, hladnejšim linijam abstraktnega modernizma, toda režiserjeva mednarodno najuspešnejša stvaritev – nagrajena med drugim tudi z zlatim priznanjem na prestižnem zagrebškem festivalu 25 FPS – ostaja predlanska poslastica Nered (The Mess, 2016), ki ustvarjalčevo raziskovanje tehnoloških ter arhitekturnih sistemov potisne do skrajnosti. Še vedno na zaslonu poplesuje vrtoglava, kaotična zmes ASCII umetnosti, QR kod ter hrupnih analognih signalov, hkrati pa smo prvič v Burrovem opusu soočeni s smiselnim, podrobno zasnovanim in na svoj način koherentnim prostorom. Dodeljen nam je celo nekakšen prvoosebni pripovedni subjekt – obiskovalka z imenom Aria End, ki svoje občasne raztresene misli podaja v obliki besedila –, kamera (o kateri smo prej težko sploh govorili) pa fragmentiranemu dogajanju sledi kot opazovalec v akcijskem blockbusterju ali malce zastareli video igrici (dejstvo, da namerava Burr s pomočjo programerskega sodelavca Porpentina Nered predelati v pravo računalniško aplikacijo, zato ne preseneča).

Toda smiselnost podzemnega prostora prav dolgo ne zdrži, saj se pod pritiskom približujoče se kamere koordinatni sistem prelomi. Nekdaj logičen svet se sesede sam vase, iz Burrovega labirinta pa ne nastane nič drugega kot mess – zmešnjava. In prav to nas Američanova eksperimentalna animacija tudi uči: ob pozornem pregledu tehnične, mehanične podstati naših modernih računalniških aparatur namreč ne bomo našli nobenih vzorcev ali smiselnih teles. Namesto takšnih in drugačnih figur se v digitalnem drobovju skriva zgolj abstrakcija: kocke, piksli ter nešteti programski labirinti.

Nace Zavrl

* * *

Peter Burr (1980) je umetnik iz Brooklyna, ki se ukvarja z animacijo in instalacijami. Ta mojster računalniške animacije, ki zna ustvariti podobe in okolja na meji med abstrakcijo in figuracijo, se v zadnjih letih posveča raziskovanju koncepta neskončno spreminjajočih se labirintov. Velik del njegovega opusa, ki ga sestavljajo samostojna dela, je v procesu razširitve v videoigro, kar je omogočila podpora fundacije Creative Capital in inštituta Sundance. Nekoč je delal pod psevdonimom Hooliganship, leta 2006 pa je ustanovil video založbo Cartune Xprez, prek katere je produciral tri DVD kompilacije, multimedijske razstave v živo in potujoče programe, ki so predstavljali večgeneracijsko skupino vodilnih umetnikov eksperimentalne animacije.

* * *

PROGRAM
Sam z luno, Posebni učinek, Zeleno | Rdeče, Nered, Jezik vzorcev, 7.3. ob 21.00