arhivirana novica

Frankenstein 200!

Pošast, ki še vedno živi: 200 let Frankensteina

Imenu "Frankenstein" v trenutku sledi asociacija na stvor, ki "živi", in vendar to v resnici ni ime pošasti, ki je prevzela obliko v romanu takrat devetnajstletne pisateljice. Frankenstein ali Sodobni Prometej (Frankenstein; or, The Modern Prometheus, prvič izdan leta 1818) se vrti okoli mladega švicarskega znanstvenika Victorja Frankensteina, ki želi premagati smrt. Želja ga prižene do tega, da iz človeških delov zgradi novo bitje in mu s pomočjo znanosti vdahne življenje. Ko se svojega dejanja zave, je že prepozno – njegov veliki, nečloveško močni stvor zbeži in se (potem ko izkusi temačne plati človeškosti) poda na pot maščevanja svojemu stvaritelju.

Roman, ki ga nekateri označujejo za prvo znanstvenofantastično delo, bralca postavi pred vprašanje, kdo je v resnici pošast – in ali ni morda pošast v resnici človek, s svojo (pogosto neodgovorno) željo po raziskovanju neznanega? Mary Shelley sicer svoje pošasti nikoli ni poimenovala, vendar pa je z romanom, ki mu ne manjka gotskih in romantičnih elementov, kritiko ostro usmerila tudi v industrijsko revolucijo.

Družbena kritika je bila Mary Shelley, rojeni kot Mary Wollstonecraft Godwin, sicer položena že v zibko – hči slavne pisateljice, feministke in filozofinje Mary Wollstonecraft je dobila ime po materi, ki je žal preminila kmalu po porodu. Mary in njeno polsestro je vzgajal oče, anarhist in filozof William Godwin. Njeno življenje v osnovi spominja na gotsko dramo: pri komaj 17 letih se je zapletla v romanco s poročenim britanskim pesnikom, Percyjem B. Shelleyjem, z njim zanosila in se odpravila na potovanje po Evropi. V naslednjih dveh letih se je zvrstila vrsta tragedij, ki je brez dvoma prispevala k literarni poosebitvi Maryjinih travm – najprej sta s Shelleyjem izgubila prezgodaj rojeno hčerko, nato pa je Shelleyjeva žena naredila samomor.

Po njeni smrti sta se leta 1816 Mary in Shelley tudi uradno poročila, še prej pa je par ob Ženevskem jezeru preživel poletje v družbi prijateljev; med njimi sta bila tudi neslavni Lord Byron, ki se je tja umaknil, da bi pobegnil pred številnimi škandali, in zdravnik J. W. Polidori. Nevihtno poletje je družbo pod vplivom raznih substanc pripeljalo do tekmovanja, kdo bo napisal najboljšo grozljivko. Kmalu je Mary sanjala o pošasti, ki je bila sestavljena iz ukradenih delov teles, in rodil se je roman Frankenstein ali Sodobni Prometej, ki ga Lord Byron ni mogel prehvaliti (kar ne preseneča, saj ni dvoma, kje je Mary dobila navdih za lik škandaloznega Victorja Frankensteina). Zanimivo je, da se ima žanr grozljivk tistemu deževnemu poletju ob Ženevskem jezeru zahvaliti za še en klasičen lik – sad tekmovanja je bila tudi kratka zgodba Vampir, s katero je Polidori navdahnil nastanek Stokerjeve Drakule, prek nje pa še stotin, če ne tisočev zgodb, romanov in filmov.

Komaj pet let po prvi objavi romana sta si leta 1923 Mary in njen oče osebno ogledala prvo gledališko izvedbo v slavni Angleški operni hiši v Londonu. Skoraj sto let po prvi izdaji romana, leta 1910, pa je Frankenstein prvič odseval s filmskega traku, v filmu, ki ga je režiral J. Searle Dawley.

Med najboljše različice se danes uvrščajo predvsem filmi iz prve polovice 20. stoletja, zlasti dva v režiji Jamesa Whala, Frankenstein (1931) in Frankensteinova nevesta (Bride of Frankenstein, 1935), z ikonično različico Frankensteinove pošasti, ki jo je skorajda malce humorno upodobil Boris Karloff. Čeprav naj bi bil stvor primarno predmet grozljivk, je, morda nenavadno, navdahnil tudi precejšnje število komedij oz. parodij. Mel Brooks je tako leta 1974 svetu predstavil še eno filmsko klasiko, komedijo Mladi Frankenstein (Young Frankenstein), kjer so občinstvo nasmejali Gene Wilder, Peter Boyle in Marty Feldman.

V arhivu samosvojih filmskih različic Frankensteina najdemo tudi film Frankenstein (Mary Shelley's Frankenstein), ki je leta 1994 nastal pod režisersko taktirko Kennetha Branagha. Severnoirski igralec, režiser in scenarist se je dela lotil z gledališko vnemo ter odigral tudi glavni lik, v filmu pa ne manjka drugih znanih imen – stvor je oživel v telesu Roberta De Nira, Victorjevo ljubezen pa je upodobila Helena Bonham Carter. Film se od drugih razlikuje tudi zato, ker se je znašel na razpotju med grozljivko in komedijo, čeprav mestoma morda tudi nenamerno. Teatralnost, ki jo v vsa svoja dela vnaša Branagh (vse, česar se dotakne, poseduje rahli "eau de Shakespeare"), se je poročila s filmskim slogom devetdesetih – živo rdeče krvi in sluzi v tej različici namreč ne manjka, prav tako ne grotesknih in za 90. leta klasičnih posebnih učinkov.

200 let, nešteto različic … in vendar se zdi, da izvir še ni usahnil – producentska korporacija Universal je leta 2017 z Mumijo zagnala serijo znanstvenofantastičnih likov (Dark Universe) in krožijo govorice, da se nam leta 2019 obeta nova Frankensteinova nevesta. Ni dvoma. Pošast še vedno živi.

Sanja Struna

PROGRAM
Koža, v kateri živim, 1.3. ob 20.00
Frankenstein, 2.3. ob 20.00