arhivirana novica

Nova svetloba: Karpo Godina

O restavratorskih veščinah ali Karpo Godina s štirimi filmi

Nekega ranega jutra v aprilu leta 2015 je Karpo Godina prisedel v kombi Slovenske kinoteke, ki se je podal na dolgo pot proti Beogradu. Natančneje, namenil se je proti Košutnjaku, kjer domujeta arhiv Jugoslovanske kinoteke in Zastava film, filmski arhiv Jugoslovanske vojske. Avtorja so pričakovali v dveh jugoslovanskih filmskih arhivih, kjer na hladnem že skoraj pet desetletij hranijo izvorne negative njegovih zgodnjih kratkih filmov Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk (Gratinirani mozak Pupilije Ferkeverk, 1970), Zdravi ljudje za razvedrilo (Zdravi ljudi za razonodu, 1971), Manjka mi Sonja Henie (Nedostaje mi Sonja Henie, 1972) in O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami (O ljubavnim veštinama ili film sa 14441 kvadrata, 1972).

Karpo Godina, prepoznaven po svoji edinstveni filmski govorici, ki leži na preseku družbeno angažiranega izraza in svojevrstne filmske estetike, se v filmsko zgodovino vpisuje kot eden pomembnejših jugoslovanskih črnovalovskih avtorjev. Kratka dela, nastala v strnjenem nizu treh let, sodijo v tisti del njegovega opusa, ko je filme ustvarjal kot režiser, scenarist, direktor fotografije in montažer. Vsak od štirih filmov predstavlja sestavni del kolaža "Karpovih kratkih", kateremu kot skupni imenovalec lahko prisodimo kritično opredelitev do socialno-političnega konteksta tistega časa, ki pa se manifestira skozi prizmo večnega humorja. Ključna za prenos ironije v sporočilih vseh štirih filmov je glasba, katere besedila delujejo kot naracija (ali celo kot zaključna špica!) in ki daje glas večinoma nemim podobam, ujetim s fotografsko statično kamero.

Prvi Godinov film, pri katerem je bila kot izrazno sredstvo uporabljena statična kamera, je Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk. Film je nastal kot plod Godinovega druženja z gledališko skupino Pupilija Ferkeverk, s katero je odpotoval na soline blizu Portoroža in s kamero na stativu, ki ga je pričvrstil v morsko dno, teden dni lovil svetlobne odtenke neba in morja. Medtem ko se dekle ziblje na gugalnici v vodi, skupina razgaljenih fantov z izrazitimi in naglimi kretnjami divja po morski plitvini, prizori pa so med seboj ločeni z grafičnimi mednapisi, ki pozivajo k svobodomiselnim idejam. Ključno vizualno orodje v filmu je svetloba, ki gledalca pelje skozi rumene, roza in modre odtenke neba ter od izrazitega pa do pojenjajočega odseva sonca na morski gladini.

Film Manjka mi Sonja Henie je nastal na beograjskem Festu leta 1972, ko sta Godina in Branko Vučičević nagovorila skupino gostujočih režiserjev (Miloš Forman, Buck Henry, Tinto Brass, Frederick Wiseman, Puriša Đorđević, Dušan Makavejev in Paul Morrissey), da so si dolge festivalske noči popestrili z izdelavo kratkega filmskega eksperimenta. Vsak od režiserjev je bil povabljen, da po svoje zrežira triminutni prizor pred statično postavljeno kamero, vendar pod pogojem, da je v vsakem izgovorjen stavek "I miss Sonja Henie", ki sta ga odkrila v Snoopyjevem stripu. Godina je posneto gradivo nato zmontiral in ustvaril kolaž, ki se priklanja dionizičnemu duhu uveljavljenih filmskih ustvarjalcev, zbranih na uglednem filmskem festivalu.

Navdih za snemanje filma O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami je Godina dobil ob prebiranju članka v vojnem časopisu, ki je opisoval pomanjkanje stika med 7000 mladimi dekleti in vojaki v istem kraju. Godina je na osnovi članka napisal osnutek scenarija za film, ki ga je predstavil kot poučnega in propagandnega. Scenarij je predložil Vojnofilmskemu centru Zastava film, ki ga je odobril. Avtor je zgodbo sicer obdržal, vendar jo je interpretiral v ironični maniri in skozi svojevrstno poetiko filmske slike. Pred statično kamero se izmenjujejo prizori v vrsto postavljenih in negibnih deklet, množice veseljaških vojakov, hribovite krajine, po kateri se vojaki podijo v kolonah, in pa karakterno zanimivi ter nadvse različni obrazi jugoslovanskih vojakov. Naročniki seveda filma niso odobrili in zaradi provokativnosti se je Godina znašel na vojaškem sodišču.

Najbolj fotografski od vseh štirih je zagotovo Zdravi ljudje za razvedrilo, v katerem avtor upodablja heterogeno demografsko sestavo pokrajine Vojvodine v Srbiji. Živobarvne hiše v ravni, blatni Vojvodinski krajini niso naključje – kolorit vsake hiše označuje narodnost prebivalcev, ki v njej živijo: Madžari živijo v zelenih, Slovaki v modrih, Hrvati v rumenih hišah ... Godina se je s prijateljem vozil po vaseh in ljudi s kamero portretiral pred njihovimi raznobarvnimi domovanji. Nanizane podobe prebivalcev spremlja glasba, v kateri Srbi prepevajo o medsebojni naklonjenosti etničnih skupin. Posamezni kadri se menjujejo kot strani v albumu fotografij, v katerem avtor upodablja "malo Jugoslavijo" v vsej njeni etnični raznolikosti.

Kdor je v preteklih letih obiskal katero od projekcij filma Zdravi ljudje za razvedrilo, se bo spomnil vedno bolj izrazitega rdečega tona slike na filmski kopiji. Sicer živobarvne fasade vojvodinskih hiš so počasi, a zanesljivo izginjale za rdečo tančico propadle emulzije na filmski kopiji. Tudi obstoječe kopije ostalih treh filmskih naslovov niso bile v mnogo boljšem stanju in vsem je bilo že vrsto let jasno, da je stanje alarmantno – filmske kopije kmalu ne bodo več primerne za predvajanje. Zaradi izjemnosti Godinovih zgodnjih del in slabega stanja njihovih kopij je Slovenska kinoteka omenjene štiri filme uvrstila na prioritetni seznam iz zbirke jugoslovanskega eksperimentalnega in avantgardnega filma, ki jih bo treba restavrirati.

Odhod v Beograd je predstavljal začetek realizacije projekta, vendar pa se je zgodba začela odvijati mnogo prej. Za proces restavracije običajno, kadar je le mogoče, izberemo najbolj izvoren element iz verige gradiv, ki so rezultat fotokemične izdelave končne kopije – izvorni negativ, intermediati (teh je lahko veliko, skoraj brez izjeme pa sta izdelana vsaj dva: interpozitiv in internegativ) ter končne kopije. Vsak začetek restavratorskega posega zahteva vztrajno raziskovalno delo in iskanje vseh obstoječih elementov, kar lahko traja tudi več let. Intermediati Godinovih filmov so bili takoj najdeni v Slovenskem filmskem arhivu, vendar pa je ostajalo nejasno vprašanje, v kakšnem stanju in kje so se ohranili izvorni negativi vseh štirih filmov.

Godinovemu sodelovanju z novosadsko produkcijsko hišo Neoplanta in vojnofilmskim centrom Zastava film je zaradi burnih odzivov na predhodna dela botrovalo pomanjkanje možnosti za snemanje, ki jih je imel Godina v Sloveniji. Naslednji štirje avtorjevi filmi, ki jih je posnel v Srbiji, so bili s strani publike in umetniških krogov sprejeti vrhunsko, s čimer pa se ni strinjala takratna oblast. Zaradi oznake "subverzivnosti" filmov, njihovega odvzema, prepovedi prikazovanja in celo uničenja je resnica o stanju izvornih gradiv vsa ta desetletja ostajala zavita v tančico skrivnosti. Šele temeljito poizvedovanje je pokazalo, da negative filmov Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Manjka mi Sonja Henie hranijo v arhivu Jugoslovanske kinoteke v Beogradu, negativ filma O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami pa naj bi, kakor so Karpu Godini večkrat zagotovili, zanesljivo uničili. Zahvaljujoč vztrajnosti in neomajni prepričanosti avtorja, da temu ni tako, so iz Zastava filma naposled le potrdili: negativ ni bil uničen, temveč je še vedno v arhivu!

Restavracija Godinovih kratkih filmov je eden od gradnikov razburkane življenjske poti, ki se odvija vse od njihovega nastanka, prepovedi in postopnega propadanja kopij. V procesu je sodelovalo veliko število institucij, podjetij in posameznikov, ki so si prizadevali, da bi po končanem projektu digitalizacije in restavracije vsi štirje filmi ugledali luč projektorja v obliki novih restavriranih kopij. Negative zvoka in slike filmov Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo in Manjka mi Sonja Henie je prispevala Jugoslovanska kinoteka, negativa slike in zvoka filma O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami je posodila Zastava film iz Beograda. Digitalizacija slike v 3K resoluciji in njena restavracija sta potekali v Avstrijskem filmskem muzeju na Dunaju, barvna korekcija slike pa je bila izvedena v podjetju Teleking v Ljubljani. Zvok so digitalizirali in restavrirali v laboratoriju L'Immagine Ritrovata v Bologni, kjer so bili izdelani tudi novi internegativi za dolgoročno hranjenje in analogne filmske kopije za prikazovanje.

Nadja Šičarov

Vir: Filmkollektiv Frankfurt. On the cinema of Karpo Godina or A book in 71 383 words. Filmkollektiv Frankfurt, 2013.

Program I 29.3. ob 21.00
Zdravi ljudje za razvedrilo
Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk
O ljubezenskih veščinah ali film s 14441 sličicami
Manjka mi Sonja Henie