arhivirana novica

Kultivator/Uvertura v Festival Kurja polt: Stvor

Saj to ni res – Stvor Johna Carpenterja

V začetnih prizorih Stvora (The Thing, 1982) Johna Carpenterja poblaznela Norvežana v helikopterju s puško in bombami preganjata psa čez zamrznjeno puščavo Antarktike. Ko pes zbeži v ameriško znanstveno postajo, Norvežanom uspe, nenamerno, z ročno granato uničiti lasten helikopter. Preživeli kar naprej strelja na psa, medtem ko se zmedeni Američani poskušajo skriti. Nadaljuje s streljanjem kot obsedeni robot, preden ga nekdo ustreli v glavo. V vsem tem ni nič inherentno smešnega, a je vseeno smešno. Sekvenca ima neizogibno logiko absurda, njena kombinacija nasilja in slapsticka pa daje ton vsemu filmu.

Stvor je Carpenterjeva vrnitev v svet Howarda Hawksa, ki ga je prvič obiskal šest let prej v filmu Napad na policijsko postajo (Assault on Precinct 13, 1976), variaciji na Hawksov vestern Rio Bravo iz leta 1959. Toda Napad na policijsko postajo je poustvaril tematiko iznajdljive skupine ljudi pod pritiskom, ki je bila značilna za Hawksa, medtem ko je v Stvoru predrugačena. Poda nam razgrajaško črno-komično sliko implozije skupine moških in stopnjuje absurdno grotesknost do te mere, da ko po nekem posebno bizarnem razpletu eden od junakov s tiho osuplostjo reče, "Saj to ni res" ("You've got to be fucking kidding"), njegova zbegana reakcija povzame vzdušje celotnega filma.

Tako kot Stvor z drugega sveta (The Thing From Another World), ki sta ga Hawks in Christian Nyby ustvarila leta 1951, je Carpenterjev film posnet po noveli Kdo je? (Who Goes There?) Johna W. Campbella mlajšega. V noveli je šlo za odkritje vesoljskega bitja, ki je bilo milijone let zamrznjeno na Antarktiki; bitja, ki lahko prevzame identiteto kogar koli in tako v skupino ameriških znanstvenikov vnese paranojo in strah.

Hawks je v svoji verziji to kameleonsko prvino eliminiral, tako da skupina junakov ostane neoskrunjena. Njegov Stvor je zgodba o ljudeh, ki se znajdejo v krizi. Poln je pomenljivih pogledov in pričkanja med moškimi in ženskami ter izgovorjenih in neizgovorjenih hierarhičnih odnosov, pa tudi užitkov v pogledu na profesionalce na delu. To je tako bistroumna, čeprav prepirljiva hawksovska skupina oziroma hawksovska elita profesionalcev, ne le z eno, ampak celo z dvema izredno sposobnima "hawksovskima ženskama", da je gledalcu stvora skoraj žal; proti njim nikoli ni imel možnosti. To je tudi film hladne vojne, v katerem Američani premagajo svoja nestrinjanja in se kolektivno borijo proti zunanjemu sovražniku.

Carpenterjevo prilagajanje je veliko bolj zvesto Campbellovi noveli, saj stvor prevzema telesa raznih likov, čeprav so junaki filma daleč od skoraj božanskih figur izvirne knjige ("McReady je bil bitje iz nekega pozabljenega mita – živi bronasti kip"). Pri Carpenterju takoj vemo, da imamo opraviti z drugačnim tipom ljudi in drugačno situacijo. Za razliko od Hawksovega filma v njem ni žensk. To so moški, ki so predolgo skupaj in predolgo izolirani ter čisto pri koncu z močmi in potrpljenjem. Nervozno igrajo namizni tenis, junak McReady (Kurt Russell) pa (sicer primitiven) računalniški šah. Je nekaj brezvoljnega biljarda. V ozadju se sliši glas Billie Holiday. V takšnem filmu so to zagotovo znaki, da je živčni zlom za vogalom. Ko se pošast začne premikati skozi like, je reakcija nasprotje tisti pri Hawksu: tam je bila na delu centripetalna moč, ki je like združila, pri Carpenterju pa je sila centrifugalna; gre za proces razpada skupine nevrotikov, nezadovoljnežev, zadetih paranoikov ("Kočije bogov, stari. Lastijo si Južno Ameriko. Inke so naučili vse, kar vedo") in tradicionalnega filmskega mačizma, ki ga ves čas kvari občutek, da gledamo obupance. Tudi konec je neposredna aluzija na Zaklad Sierra Madre (The Treasure of the Sierra Madre, 1948) Johna Hustona, velikega hollywoodskega kronika moškega poraza.

Stvor je prišel v kinematografe leta 1982 in je skupaj z Iztrebljevalcem (Blade Runner) Ridleyja Scotta predstavljal nekakšen temačen popkulturni upor proti optimizmu in tolažilnim filmom v času, ki so mu duha določali E.T. Vesoljček (E.T. the Extra-Terrestrial, Steven Spielberg, 1982) ter Častnik in gentleman (An Officer and a Gentleman, Taylor Hackford, 1982). Njegov veseli in absurdni pesimizem, njegova hkratna uporaba in ovržba junaških tropov ter klavstrofobična panika so delovali osvežujoče. To je Carpenterjev najbolj igriv film, vedno na meji samoparodije, toda zvest svoji viziji dvoma in smrti v majhnem prostoru, v katerem so pekel zares drugi ljudje in tisto, kar se v njih (dobesedno) skriva.

Andrej Gustinčič

PROGRAM:
Stvor, 11. 4. 21.30