arhivirana novica

Retrospektiva: Zavoljo Jeana Vigoja

Trenutek filma, ki se razliva v večnost

Nikoli ne bomo vedeli, kakšne filme bi Jean Vigo pravzaprav snemal, če njegove ustvarjalne poti ne bi, ko je bil star le devetindvajset let, prekinila tuberkuloza. V približno petih letih (1930–1934) je posnel štiri filme, od teh le enega celovečernega, in s približno tremi urami filmskega traku lahko pripravimo popolno retrospektivo njegovih del. In čeprav v Vigojevih filmih razpoznavamo značilni izraz in poetiko avtorja, so filmi med seboj tako različni, da ne moremo reči, v katero “smer” bi se podal, če bi še imel možnost snemati. Čarobnost, očarljiva dvojnost (ali večkratnost) in hkrati preprostost Vigojevega ustvarjanja fascinirajo in navdihujejo še danes, četudi v času nastanka še njegova najznamenitejša filma, Nezadostno iz vedenja (Zéro de conduite, 1933) in Atalanta ali trabakula, ki plove mimo (L'Atalante, ou le cheland qui passe, 1934) nista neposredno vplivala na sodobnike, gledalce in avtorje. In tudi nista mogla: Nezadostno iz vedenja je bil več kakor dvajset let prepovedan, Atalanta pa komercialni flop, pozabljen vse do leta 1959, ko so ga ponovno odkrili gledalci – avtorji novega vala.

V njegovih filmih vidimo, da je hodil v kino, da je rad gledal filme – vidimo vpliv avantgarde, nadrealizma, sovjetskega montažnega filma, Renoirjevega poetičnega realizma. In kaj je tisto, kar Vigoja povzdigne med največje? Pri vsakem filmu drugačen pogumen in poseben prijem , a pri vseh filmih prefinjeno, samosvoje združevanje vsaj dveh vedno prisotnih prvin Vigojevega filmanja: prva je močni čut za realizem in naklonjenost stvarnemu: Vigo je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja snemal na resničnih lokacijah (in ne v studiih) in tam svoje podobe prilagajal okoliščinam; rezultat tega so bile mojstrske filmske podobe (sneg in zamrznjena reka Sena v Atalanti!); realne lokacije naseljujejo realni ljudje; noč je temna kot … noč; s poudarjanjem predmetne realnosti sveta ljudi ne ločuje od okolice, temveč ljudje in stvari drug drugega definirajo, celo sobivajo ali pod Vigojevo taktirko skupaj ustvarjajo atmosfero nekega sveta, občutja, ideje; in realne, celo vsakdanje so tudi zgodbe – opis vsakdanjega življenja v Zavoljo Nice (À propos de Nice, 1930), preprosta telesnost plavalskega šampiona v Taris ali o plavanju (La Natation par Jean Taris, champion de France,
1931), prikaz razmer v internatih in avtobiografski opis krivic in upora otrok v Nezadostno iz vedenja, pa tegobe mladega para v prvih korakih skupnega življenja v Atalanti.

A po drugi strani Vigo stvarnost navdihne s svojim pogledom, s poezijo, ki ni le estetska PRVINA (četudi je ta zelo močna), temveč je tudi politični upor, poudarek na bizarnem in nenavadnem, in, ne nazadnje, samosvoj (in zelo smešen) predrzen humor. Spomnimo se “belih prizorov” vsakdanjika delavcev v kontrapunktu z izumetničenim življenjem v Zavoljo Nice, spontane življenjske radosti in svobode fantov v Nezadostno iz vedenja, raznolikih vrtoglavih nepredvidljivosti polnih prizorov in likov Atalante.
Iz realnosti, združene s poezijo, se dviga Vigojev filmski svet, ki filmski trak spremeni v mojstrovino. Vigojev spoj naredi iz dokumentarnega portreta mesta v Zavoljo Nice udaren pamflet o nesmiselnosti in izkrivljenosti sveta navideznih užitkov, iz naročenega portreta o vrhunskem plavalcu (Taris ali o plavanju) čudežno in smešno podvodno miniaturo, v Nezadostno iz vedenja opis razmer v francoskem internatu za dečke eksplodira v spopad med svobodnim in uklenjenim duhom, med domišljijo in konvencijo, med poezijo in neumnostjo, preprosta zgodba o življenju mladega para v Atalanti pa poleti kot nežna, tankočutna, smešna in pronicljiva slika hrepenenja, ljubezni in osamljenosti.
Kljub Vigojevem okusu za bizarno in čudaško njegove filmske podobe vedno pristanejo na trdnih tleh, vsakdanjosti opravil, kot so hranjenje, oblačenje, realistični dialogi in akcije, vselej objamejo fantazijo, da skupaj ustvarijo nov in še danes živ pogled na majhne in hkrati velike vsebine sveta.

Zgornji poskus opisa filmskega opusa Jeana Vigoja je kratek in pomanjkljiv, saj lahko njegovo delo, tudi zaradi skromnega obsega, analiziramo iz različnih kotov, v najmanjše detajle, v raznolikih kombinacijah – in analiza je vedno navdihujoča! A brez primere trajen je vtis, ki ga na gledalcih pusti silovita filmska poezija Jeana Vigoja.

Varja Močnik

Program:
Filmarji našega časa: Jean Vigo, 10. 5. ob 19.00 in 19. 5. ob 19.00
Zavoljo Nice, 10. 5. ob 21.00
Taris ali o plavanju, 10. 5. ob 21.00
Nezadostno iz vedenja, 10. 5. ob 21.00
Življenje reke, 15. 5. ob 21.00
Atalanta ali trabakula, ki plove mimo, 15. 5. ob 21.00