arhivirana novica

Retrospektiva: Zavoljo Jeana Vigoja

Ponovno srečanje s starimi filmi: Jean Vigo[1]

/…/

Že njegova /Vigojeva, op. ur./ metoda ustvarjanja dela razkriva prvobiten odnos do filma. V nasprotju z običajem zgodba pri Vigoju ni hermetično zaprta konstrukcija, ki bi pritegnila vso pozornost, temveč je komajda obteženo, zelo porozno in sploh ne usmerjeno dogajanje. Kar je osnova Atalante, ne bi moglo biti bolj preprosto: Jean, mlad lastnik rečnega parnika, po katerem je poimenovan film, se je poročil z Juliette; ta začne zaradi monotonije kajute, vode in pokrajine kmalu hrepeneti po Parizu, zapusti na prestolnico in ves svet ljubosumnega moža in bi se v mestu izgubila, če je ne bi père Jules, faktotum na tovornjači, privedel nazaj k ubogemu Jeanu. Poudarek ni toliko na tej vsakdanji zgodbi, temveč bolj na številnih drobnih epizodah, v katerih je veliko več napetosti in ki jih dogajanje bržkone omogoča, jih pa ne terja. Že prvi del, v katerem Jean in Juliette, daleč pred svati, v svečani opravi kakor tujca molče hodita drug ob drugem skozi gozd in čez polje do obrežja, je samostojen kos poezije. S tem ko Vigo niza epizode kakor bisere na vrvici dogajanja, naredi tehnično dejstvo estetsko plodno – dejstvo, da je celuloidni trak načelno neskončen in da ga lahko kadarkoli ustavimo.

Pomembnejši so sklepi, ki jih Vigo potegne iz dejstva, da kamera ne pozna razlike med ljudmi in stvarmi, med živo in neživo naravo. Najprej to dejstvo upošteva s tem, ko se trudi pokazati materialne komponente duševnih procesov. V Atalanti se jasno čuti, kako močno delujejo rečne meglice, drevoredi in redke obrežne kmetije na duševnost in kako na odnos ladjarjev do mesta sovpliva dejstvo, da vidijo najemniške hiše nad nabrežnim obzidjem od spodaj, z vodne gladine. Tudi drugi režiserji so stvari obdolžili, da skrivaj prispevajo k našemu razmišljanju in čutenju. Toda Vigo gre še dlje. Pri njem ni tako, da bi ob neki priložnosti preprosto ugotovil, da so stvari soodgovorne; nasprotno – v veliki želji, da prikaže, kako stvari v celoti vladajo, in s tem ekstremno upraviči ravnodušnost kamere do vsega pojavnega, poišče konstelacije, v katerih je odpor na poseg materialnih danosti najmanjši. Ker pa naraščajoča zavest vse bolj zmanjšuje silovitost tega posega, je Vigo zgolj dosleden, ko za glavne osebe dveh svojih filmov izbere ljudi s šibko zavestjo – takšne, ki so potopljeni globoko v svet stvari.

Fantje, ki se še niso spoprijeli s stvarnostjo, so junaki filma Nezadostno iz vedenja. Dva od njih se na začetku zgodbe ponoči v kupeju tretjega razreda peljeta v šolo in kupe takoj dobi njunim sanjam primerno obliko vigvama, v katerem sta prepuščena sama sebi. Vidimo sicer par moških nog na eni klopi in potem na drugi klopi zgornjo polovico spečega gospoda, toda ravno razpolovitev spalca pomeni, da je neživo bitje, katerega prisotnost kvečjemu še okrepi vtis odmaknjenosti od sveta, ki ga vzbudijo že oblaki pare za oknom vagona. Stena kupeja z oknom je posneta nekoliko poševno – kader, ki kaže na to, da vsega tega okvira prostorsko in časovno ni mogoče umestiti. Pustolovsko druženje spodbudi fanta k zvijačam. Iz žepov brez dna izmenično povlečeta na dan spiralo, iz katere skoči kvišku žogica, piščalko, uplahnjene otroške balone, ki jih manjši fant napihne, šop gosjih peres, s katerimi se večji fant okrasi, in nazadnje kilometrske cigare. To, kako tam, posneta od spodaj navzgor, vzvišeno sedita, kako se para lokomotive meša z dimom cigar, sredi dima pa pred bledima obrazoma sem in tja opletajo okrogli baloni – to je točno tako, kot da v svojem čarobnem vigvamu potujeta po zraku. Nato spalec v trenutku pade na tla. »Il est mort!« /Mrtev je!/ prestrašeno zavpije eden od fantov. Obdana z baloni izstopita; na zunanji steni kupeja visi napis »Non fumeurs« /Nekadilci/, in vigvam se takoj spremeni nazaj v običajen kupe tretjega razreda.

/.../

Od zavestne kritike obstoječega, s katero je začel, se je Vigo, sledeč mogočnemu apelu materialnih danosti, vse bolj oddaljeval; ja, v Atalanti je že celo videti, kot da hoče dokončno potrditi zavesti sovražno držo. Torej bi njegov razvoj potekal v regresivnem smislu? Toda še v Nezadostno iz vedenja pride do izraza satira in morda se je Vigo zgolj zato zapisal čaru stvari, da bi nekega dne, temeljitejši in bolj poučen kakor prej, lahko nadaljeval v filmu o Nici začeto delo odčaranja. Njegov korak nazaj je bil morda korak skakalca, ki vzame zalet.

Siegfried Kracauer


[1]    Spodnja odlomka sta vzeta iz eseja Wiedersehen mit alten Filmen. [VII.] Jean Vigo, ki ga je Siegfried Kracauer prvič objavil leta 1940. V slovenskem prevodu Anje Naglič je esej izšel lani v kinotečni publikaciji Filmska čitanka, ki prinaša izbor Kracauerjevih besedil o filmu (gl. str. 158–161).