arhivirana novica

Kino!: Posvečeno – Igor Bezinović

Kratki izlet in Blokada Igorja Bezinovića: Privid vodje ali odraščanje generacije '80[1]

Kratki izlet (2017) je film o generaciji, ki čaka dogodek, in film o generaciji, ki čaka vodjo, a le zato, da bi ugotovila, da vodje pravzaprav ne potrebuje. Deluje kot anahronističen, a nujen film. Kot nekaj, kar smo že videli, kot zgodba, ki jo že poznamo. Kot ritual, ki je moral biti opravljen.

V ekspoziciji pripovedovalec in protagonist Stola blodi po filmskem festivalu v Motovunu, vsi dnevi se mu zlivajo v eno veliko amorfno gmoto, od zezanja do poležavanja, od pitja do dolgih razprav, od čakanja na koncert do čakanja, da se koncert konča, ves čas pa pričakuje nekaj, kar bi poseglo v te avtomatizme družabnosti. Zdi se mu, da bo nekaj zamudil, če bo šel spat, saj lahko vsak dan prinese kaj novega, a na koncu so vsi dnevi enaki. Svet je zaciklan sam vase. »Ko sem spoznal, da je šel mimo še en prazen dan, sem hotel potres ali dež, ki bi nas zbudila. Nič od tega ni prišlo

In v tej situaciji se nenadoma pojavi Roko. Edini človek z načrtom v vsej gmoti ljudi. Njegova pojavitev deluje fantazmatsko. Kot da si je nekdo moral izmisliti figuro, ki vdre v njihova življenja in jih osmisli z vizijo: Roko hodi od enega do drugega in jih vabi na izlet v sosednjo vas – tam naj bi bile neke freske, ki bi jih morali vsi videti. In prav zares je Roko fikcijski element: vsi ostali liki v tej fuziji igranega filma in dokumentarca so naturščiki, Bezinovićevi prijatelji, le Roko kot njihov vodnik je poklicni igralec.

Roko jih vse prebudi. Dobesedno in metaforično. Še posebej povedno to naredi s Stolo, naratorjem filma. Zjutraj, na dan odhoda, zadrgo na njegovem šotoru odpre kot maternico, iz katere se bo rodil človek. Roko in njihova pot sta alegorija. Roko je le drugo ime za cilj, za načrt, za premikanje. Za to, da se generacija, ki čaka na dogodek in brezciljno žura, odloči in odide – tipična zgodba človeka, rojenega v osemdesetih, obenem pa najbrž dokument vsake odraščajoče generacije.

Cilj ni zares pomemben, odpraviti se morajo na pot. Cilj ni pomemben zaradi vsebine, ampak zaradi svoje funkcije. Je katalizator dejanja, gibanja in spoznavanja. Moč privlačnosti fresk, ki jih spodbudi k romanju, je odvisna zgolj od Rokove moči, prezence, prepričevanja. Njegove vere, ideje. Freske si zaslužijo pozornost, ker ima Roko to moč, da je po prekrokani noči zjutraj sposoben zbobnati na kup šest ljudi in jih pognati na pot. Bolj kot freske jih vleče Rokova predanost. Kaj je tisto, čemur je lahko tako predan, kaj je tisto, kar mu daje tako odločnost in prepričanost? Imajo oni kaj takega, zaradi česar bi se tako goreče odpravili na pot, kot se odpravi Roko zaradi fresk? Vera je interpasivna: ne verujemo sami neposredno v stvar, ampak verujemo, ker vidimo nekoga drugega (goreče) verovati.

A da so njihov cilj ravno freske, ni nepomembno. Freske, ki se nahajajo v nekem samostanu, poudarijo religiozno razsežnost njihovega potovanja. V tem pogledu Kratki izlet deluje anahronistično. Deluje kot film, ki sodi v drug čas. Kot film, ki smo ga v bistvu že stokrat videli. Kot spiritualno potovanje, katerega zaključek poznamo že vnaprej: skrivnost, ki jih vleče na pot, se bo na koncu razkrila v svoji odsotnosti. Namesto fresk se razkrijejo le goli zidovi. Velika skrivnost je, da skrivnosti sploh ni. Če gledamo film kot grajenje klimaksa k nekemu tolikokrat slišanemu in vnaprej znanemu zaključku, pa zgrešimo njegovo generacijsko izjavo.

Če pomislimo, da Kratki izlet v Bezinovićevem opusu sledi Blokadi (2012), je na prvi pogled korak nazaj. V Kratkem izletu imamo zdolgočasene mlade odrasle, študente ali pa študente do nedavnega; brezciljno žurajo na filmskem festivalu in čakajo na odrešilni dogodek, ki nikoli ne pride. Živijo pasivnost, ki se ji zdi, da ima na voljo neskončno mnogo časa, kot bi samo sebe imela za nesmrtno. V Blokadi, dokumentarcu o zasedbi zagrebške Filozofske fakultete, pa imamo angažirane študente, ki točno vedo, kaj hočejo. Za brezplačen študij, ki bi bil na voljo vsem, bijejo boj z dekanom in njegovimi namestniki, ki najprej prikimavajo njim, nato pa raje prikimajo rektorju.

Kako sta torej povezana filma o letargični mladini, ki se ji zdi, da bo živela večno, in o angažiranih študentih, ki vedo, da nimajo neskončno časa za odločitev in da morajo stvari začeti spreminjati zdaj? In zakaj je Kratki izlet pravzaprav logičen naslednji korak po Blokadi? Blokada je dokumentarec o upirajočih se mladih, a je tudi portret sveta, kjer ni izrazitega vodje. Vodje upora se menjavajo znotraj generacije, nihče pa zares ne zavzame vodstvenega mesta in postane obraz upora. Prav tako ni prisotna nobena markantna profesorska figura, ki bi študentom s svojo etično držo predstavljala vzor. Profesorji, prejšnja generacija, večinoma niso vredni zaupanja. Generacija mora svoj vzor skonstruirati sama. Vodje (se) morajo v Blokadi iznajti sami.

Tudi v Kratkem izletu se vodja pojavi znotraj generacije, ker drugih voditeljev, ki bi pokazali smisel, generacija kot da ni imela, zato ni mogla odrasti. Ni namreč odigrala rituala, za katerega sicer vsi vemo, kako se konča: slediti starejšemu, ki ve, želeti spoznati njegovo skrivnost, a spoznati, da ni nikakršne skrivnosti, da tudi starejši ne ve. Podobno kot v vse bolj popularnem psihoanalitičnem zdravljenju. Poanta seveda ni v védenju, ampak v izkustvu. Odraščanje je zapuščanje iluzije, da obstaja nekdo, ki ve.

/…/

Robert Kuret

Program
Blokada, 17.5. ob 21.30
Okrogla miza, 18.5. ob 18.00
Kratki izlet, 18.5. ob 20.00


[1]Odlomek vzet iz eseja objavljenega v reviji Kino! (2018), št. 33, str. 92-94