arhivirana novica

Kino-integral: Tomislav Gotovac

Tomislav Gotovac: Dobro se počutim

Ime Tomislava Gotovca povezujemo z marsičem. S filmom, fotografijo, performansom in umetniško akcijo; z ritmom swinga, glasom Billie Holiday in zvokom Glenna Millerja; s Hollywoodom in sovjetskim filmom; s klasičnim redom Stevensa, Forda in Hawksa ter modernistično provokacijo Godarda; z občudovanjem vzorov in uporom proti konvencijam; z ustvarjalno disciplino in ideološko anarhijo, z rigidnostjo in sentimentalnostjo; z opazovanjem zunanjega sveta in samorefleksijo; s pogumom in paranojo, s skrivanjem v temi kinodvorane in razgaljanjem na ulici; z neločljivostjo umetnosti in življenja ...

Zato ni čudno, da je pred uradno spremembo imena v Antonio G. Lauer svojo enominutno filmsko avtobiografijo Tom Gotovac iz leta 1996 skomponiral prav kot kolaž, ki ga sestavljajo fotografije iz družinskega albuma in bogatega arhiva lastne umetniške prakse. Ta konceptualni avtoportret, ki je nastal v njegovih zrelih letih in s katerim se začne program Gotovčevih filmov v Slovenski kinoteki, je hkrati pomenil njegovo vrnitev k filmu po skoraj dveh desetletjih avtorske abstinence in režije filmov z "drugimi sredstvi", prav tako pa predstavlja ločnico med dvema obdobjema spiralne filmografije, ki jo lahko razumemo tudi kot edinstveni work in progress.

Gotovca kot filmskega avtorja avtomatično povezujejo s štirimi zgodnjimi filmi iz njegovega prvega obdobja (prikazani so bili v septembrskem programu Slovenske kinoteke), ki se je začelo s koncem petdesetih let in je trajalo dve desetletji. Dopoldne nekega favna iz leta 1963 je tudi sam razglasil za svojo avtorsko "zastavo", drugi pa so to naredili tudi za leto mlajšo beograjsko trilogijo – Smer (Stevens-Duke), Modri jezdec (Godard-Art) in Krožnica (Jutkevič-Count). Ti štirje eksperimentalno-dokumentarni naslovi, ki sestavljajo svojevrstno tetralogijo in v duhu antifilmskega radikalizma anticipirajo nastop strukturalnega filma, so manifestno deklarirali Gotovčevo konceptualno pot k lastnemu movieju. Slednjega zaznamujejo vztrajno (dokumentaristično) opazovanje in "izzivanje" naključnosti v izbranem izsečku realnosti, redukcija izraznih sredstev in metodoloških izbir, hkrati pa tudi "dialog" z vzori iz "velikega" narativnega filma, ki se jim "posveča" eksplicitno ali z različnimi tehnikami umetniške apropriacije.

V tem registru, ki po besedah Slobodana Šijana povezuje in spravlja "svet racionalnega (formo, načrt, sistem) in svet čustev, strasti, nagonov, naključij", so nastali še trije kasnejši filmi – Ella iz leta 1965, Ne sprašujte, kam gremo (1966) in Glenn Miller I (Srednješolsko igrišče I) iz leta 1977. Glavna "tema" je proces ali metoda njihovega nastanka, v katero je vpisana vera v prikazovalno moč filma in gibanja, v geometrijo in dinamiko (urbanega) prostora in v transcendentno zmogljivost minljivih naključnosti v njem, ki pa pridejo do izraza prav zaradi uporabe enoličnega snemalskega in režiserskega postopka ter variantnega ponavljanja istih prizorov. Nikoli dokončana Ella, ozvočena s pesmijo Elle Fitzgerald, je svojevrstna variacija Smeri, medtem ko je srednjemetražni Glenn Miller z ready-made zvokom, izposojenim iz Moje drage Klementine, veliko več od variante beograjske Krožnice. Poleg filmske "skulpture v času", ustvarjene z neprekinjeno vožnjo okoli prostora srednješolskega igrišča, se je tukaj zgodil tudi čudežen interkulturni transfer – vlivanje duha citirane (in želene) kulture v fizični prostor sosedstva in lastne kulture, kar je pravzaprav personifikacija Gotovčeve vseživljenjske umetniške misije. Ne sprašujte, kam gremo je prvi bolj odkrito političen Gotovčev film, ki z osredotočanjem na gibanje človeka-ploskve sugerira dezorientiranost, nakazano v naslovu, in je avtorju posthumno prinesel oznako "anticipatorja krize".

Gotovčevi filmi, kot bo pokazalo nadaljevanje njegovega ljubljanskega programa, niso le konceptualni, strukturalni in politični, pač pa tudi globoko osebni, zasičeni, kot opaža Hrvoje Turković, "s stvarmi, ki imajo osebno življenjsko vrednost za umetnika". Od sredine šestdesetih let se osebnim vrednostim, ki so bile že integrirane v zgodnja dela, v (beograjskem) avtopornografskem filmu (Družinski film I, 1971) pridružijo tudi radikalnejši motivi – golo telo v ljubezenski akciji, v filmu T (1969), posvečenem med drugimi tudi Dreyerju, pa še njemu bližnje osebe – mama, sestra, prijateljica ...

Področju Gotovčeve najgloblje intime pripadajo tudi filmi, ki so ga oblikovali, kot sta Stevensov Mesto pod soncem in Curtizov Fant s trobento, v katere se je osebno projiciral in se z njimi ob mnogih ogledih v zaščitniški temi kina vedno "dobro počutil". Posvečena jim je izjemna serija ready-made filmov, ki so nastali z izločanjem izsečkov iz znanih hollywoodskih klasik, s katerimi je underground veteran v sedmem desetletju življenja in na meji med tisočletjema z uporabo ene najradikalnejših in najsubverzivnejših oblik reciklaže izkazal občudovanje in spoštovanje do klasičnih mojstrov.

Diana Nenadić

Program
Tomislav Gotovac – Dobro se počutim, 16.5. ob 21.00
Tomislav Gotovac – Dobro se počutim (ready-made filmi), 17.5. ob 19.00