arhivirana novica

In memoriam: Alenka Bartl

Gospa Alenka Bartl

Gospo Alenko Bartl sem poznal štirideset let. Bila je moja profesorica za kostumografijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v letih 1978/81, kasneje pa tudi sodelavka pri mnogih predstavah in televizijskih filmih. Delo v gledališču naju je povezalo v trajno prijateljstvo.

Do svojega poklica ni gojila nikakršnega sentimentalnega občutja. "Gledališče ni Sikstinska kapela," mi je rekla. Hotela je samo dobro opravljati svoje delo in se hkrati v poklicu in življenju imeti dobro. Ustvarjala je z užitkom ter do konca zavzeto in iskreno. Vendar brez pretirane patetike. Obvladala je svoj poklic, bila je odlična v svoji umetnosti, vendar nikakor ni mislila, da je to vse, kar ji lahko nudi življenje. Zaradi tega sem jo občudoval. Bila je z nami in bila je nad nami.

Študentje smo gospo Alenko Bartl lahko spoznali tudi kot umetniško osebnost, kar se mi zdi, da je v pedagoškem procesu še najpomembnejše. Nobena teorija, nobeno še tako sistematizirano in suhoparno znanje ne more študentom umetnosti dati toliko kot stik s pravo umetniško in kreativno osebnostjo. In gospa Alenka Bartl je to brez dvoma bila. Poleg znanja in velikega umetniškega opusa je na nas študente prenesla tudi zavest (in samozavest), da se bomo nekoč ukvarjali z žlahtno, gosposko umetnostjo, ki sicer služi vsem ljudem, vendar pa je tudi za redke izbrance, ki znajo v njej še posebej uživati. Povedala nam je, da gledališče in film nista vzvišena umetnost, pač pa posvečena umetnost. Hkrati pa je to umetnost, ki je lepa. Ne samo sporočilna, kar se je zdelo naši profesorici vedno najpomembnejše, pač pa mora biti tudi lepa za oči. Lahko lepa v grdem, vendar vedno likovno urejena in izvirna.

Velikokrat nam je namesto rednih predavanj o oblačenju, o kostumih, o zgodovinskih obdobjih, govorila o likovnih razstavah, o slikarjih, o likovnih dogodkih doma in po svetu. Seznanjala nas je, kje je kakšna pomembna razstava, kakšna pomembna umetniška retrospektiva. Vedeli smo, kaj razstavljajo v galerijah na Dunaju in drugod, ki jih je redno obiskovala. Če pomislim, je prav to tisto, širina duha, dovzetnost za vse umetnosti, kar smo se lahko naučili od nje. Gospa Alenka Bartl je bila velika poznavalka svojega poklica in hkrati umetniška osebnost. Bila je aristokratinja svojega poklica.

Zelo dobro se spominjam njenih izjav o bistvu kostumografije. Rekla je: "Kostum mora igralcu pomagati igrati." Ali pa: "Lep kostum me sploh ne zanima." S tem je hotela povedati, da je pomembna vsebina in ne forma. Oziroma najprej vsebina in potem forma, ki služi vsebini. Večkrat je tudi rekla: "Vedno me zanima nekaj novega." In še: "Moderna kostumografija je mešanica vseh stilov iz vseh obdobij."

Najzanimivejši del umetnosti gospe Alenke pa so bile njene skice kostumov. Nikoli niso bile tehnične, vedno umetniške. Lotevala se jih je kot slikarka. Njene kostumske skice so bile slikarski izdelki. Vedno je poskušala naslikati značaj določenega lika. Veliko pozornosti je posvetila glavam, obrazom, frizuram, tudi maski. To niso bile realistično izrisane poteze obrazov, sploh ne, bile pa so točno prave impresije dramskega značaja. Tudi človeška figura je bila na njenih skicah vedno izrisana značajsko. Večkrat sem doživel, kako se je šele takrat, ko je igralec oblekel njen kostum, na odru iznenada pojavil dramski lik, ki se nam je ves čas študija zvito izmikal. Nenadoma so bili poudarki jasni in pravilni, glas je zazvenel drugače in odnosi med nastopajočimi so zaživeli. Gospa Alenka je vedno znala združiti vizijo predstave, besedilo in psihološke profile likov v enotno likovno podobo, ki je na koncu predvsem služila igralcu. "Igralec nosi kostum. Če je nesrečen v njem, je kostum slab," je večkrat rekla.

Kasneje, ko zaradi njene bolezni nisva več sodelovala v gledališču, sem jo večkrat obiskal. Zelo rad sem se družil z njo. In ko ji je bilo najbrž že jasno, da ne bo več mogla delati v gledališču, mi je še vedno govorila, kaj vse bi še rada ustvarila. In tudi slikala je še. Akvarelne figure, ki pa seveda niso bile več namenjene gledališču, ampak zgolj njenim sanjam o gledališču. Še naprej je ustvarjala kostumske skice, ki ne bodo nikoli zaživele na gledališkem odru. V njeni zapuščini je na tisoče skic, ki so prave likovne mojstrovine. Upam, da bodo Slovenci znali bolje ravnati z njeno likovno zapuščino in da se ne bo izgubila, kot se je, zaradi znane slovenske ignorance, razgubilo marsikatero dragoceno delo slovenskih umetnikov.

Življenje gospe Alenke Bartl se je zaokrožilo. Bilo je ustvarjalno bogato. Slovenskemu gledališču je veliko dala. Bomo znali ravnati z njeno umetniško dediščino? Ne vem. Gotovo pa bomo tisti, ki smo ustvarjali z njo, še naprej nosili v svojem delu pečat njene umetniške moči in poslanstva. To pa je morda v življenju in umetnosti največ.

Vinko Möderndorfer

Program
Strah, 8.5. ob 18.00
Iskanja, 8.5. ob 20.00