arhivirana novica

In memoriam: Miloš Forman!

Formanova zapuščina upora

"Umetniki so uporniki že v svoji naravi. Konflikt med posameznikom in institucijo je večen konflikt v družbi. In to je dobro za dramo, za zgodbo."

"Življenje okoli vodilnega je prav tako pomembno kot glavni, osrednji igralci. Film resnice me je naučil, da ni najpomembnejši glavni lik, ki ga igra sijajen igralec. Vsak detajl, vsak obraz v množici je pomemben."

Miloš Forman

Jan Tomáš Forman (rojen leta 1932 v Časlavu) je v češki novi val z nekaj dokumentarnimi filmi vstopil kot diplomiranec FAMU in pravne fakultete. Podobno kot preostala novovalovska gibanja vzhodnega bloka so se tudi češki novovalovci želeli otresti formulaičnih značilnosti socialističnega realizma, navdihovali pa so jih italijanski neorealizem, francoski novi val, poljska šola, direktni film, film resnice, osvobojeni film. Novi film je v središče postavil posameznika in predrugačil pogled na svet prek filma. Najstnik Peter – ki zasede središče Formanovega celovečernega prvenca Črni Peter (Černý Petr, 1963), je nenehno v konfliktu z očetom, in kakor pri osvajanju dekleta, kjer gre le za ponesrečen niz nerodnosti, je podobno neuspešen tudi pri ohranjanju službe – kmalu postane komični simbol zmedene češke mladine v šestdesetih. Plavolaskine ljubezni (Lásky jedné plavovlásky), grenka komedija iz leta 1965, ki je Formana izstrelila v mednarodno orbito (nominacija za tujejezičnega oskarja), prikazuje mlado delavsko dekle Andulo iz zakotnega češkega mesta, ki se zaljubi v člana glasbene skupine iz Prage in tako ubeži dolgčasu svojega siceršnjega življenja, njen sen o srečni ljubezni pa se kmalu razblini. S subverzivnim dreganjem v češkoslovaški komunistični sistem je nadaljeval v filmu Gori, gospodična! (Hoří, má panenko, 1967). Za vzhodnoevropske družbe je bilo značilno, da je država z nadzorom nad sredstvi filmske produkcije skušala preprečiti sleherno nestrinjanje oziroma zatreti vsakršen pogled na sistem, ki se je razlikoval od uradnega. Vendar pa se je z vsako generacijo filmskih ustvarjalcev pokazalo novo prizadevanje za svobodo izraza. In ker je bila svoboda usmerjena k demokratizaciji – kar se je v umetnosti izražalo z razcvetom različnih estetskih tendenc –, je država pionirje in njihova dela simptomatično prepoznavala kot nasprotnike sistema in represivnih državnih institucij. V času praške pomladi in vdora ruskih tankov leta 1968, ko se je Forman nahajal v Parizu, je tako izvedel, da ga je domači studio odpustil.

Zaradi želje po ustvarjalni svobodi je emigriral v ZDA, kjer je po nekaj letih posnel Let nad kukavičjim gnezdom (One Flew Over the Cuckoo's Nest, 1975) po romanu iz leta 1962, v katerem Ken Kesey razgrne dogajanje v psihiatrični bolnišnici v Oregonu. Film je kmalu dobil kultni status, leta 1975 pa osvojil tudi oskarje v petih glavnih kategorijah. V njem kot upornik ob vrsti domišljenih likov – za učinek prepričljivosti "pacientov" je vsak izmed igralcev daljši čas preživel s psihiatričnimi bolniki – nastopi Jack Nicholson v vlogi McMurphyja proti sestri Mildred Ratched (Louise Fletcher), ki predstavlja popolno utelešenje represivnosti (sistema, institucije).

Nato je snemal filme, ki se dogajajo v bližnji in v vse bolj oddaljeni preteklosti: z Broadwaya je na filmski trak prenesel legendarni in proti konformizmu naperjen muzikal Lasje (Hair, 1979), sledita mu tragikomični mozaik Ragtime (1981) in Amadeus (1984), kostumski spektakel, svojstven portret turbulentnih vzponov in padcev avstrijskega genija, skladatelja Wolfganga Amadeusa Mozarta, prežet z njegovim huronskim smehom, ki Formanu prinese osem oskarjev. Ne glede na časovno komponento, 18. stoletje v primeru Amadeusa, ali tip sistema, v katerem se filmske zgodbe odvijajo – naj gre za komunizem ali kapitalizem – Formanovi filmi venomer zarisujejo boj posameznika z zatiralskim sistemom. V Ljudstvu proti Larryju Flyntu (The People vs. Larry Flynt, 1996) na primer kot upornika predstavi pornografa, lastnika Hustlerja (Woody Harrelson) – po avtorjevih besedah "hudiča z angelskimi krili" –, s podobno umerjeno satiričnostjo in senzibilnostjo pa zariše tudi Človeka z lune (Man On the Moon, 1999) – lik ameriškega komika Andyja Kaufmana (Jim Carrey).

V njegovem predzadnjem filmu, zgodovinskem kostumskem spektaklu Goyeve prikazni (Goya's Ghosts, 2006), nastopi slikar, ki se je v umetnostno zgodovino po svojstvenem slogu zapisal kot neprilegajoč  katerikoli kategoriji, kar nekoliko spomni na Formana. Goya je v osnovi slikal stebre španske družbe, skrivaj pa parodije, karikature španske družbe, kritike inkvizicijske torture, cerkve, vojne. Film odjekne brez značilne formanovske ironije in prefinjenega humorja. Osrednjo vlogo v njem zavzamejo prikazni, Goya, sloviti umetnik, ki po tekočem traku po naročilu portretira figure razredov, pa je le tihi opazovalec sistema in družbe, ki jima v svojih slikah in risbah nastavlja ogledalo.

Maja Krajnc

PROGRAM
Lasje, 8. 9. ob 19.00
Amadeus, 9. 9. ob 20.00
Človek z lune, 11. 9. ob 21.00
Goyeve prikazni, 15. 9. ob 21.00
Ragtime, 16. 9. ob 19.00
Let nad kukavičjim gnezdom, 18. 9. ob 20.00