arhivirana novica

Animateka/In memoriam: Zlatko Bourek

V spomin akademiku Zlatku Boureku

Odhaja veliko ime hrvaške likovne, gledališke in filmske umetnosti, zaslužni ustvarjalec sodobnega lutkarstva, eden od ustanoviteljev zagrebške šole animiranega filma, dobitnik Nazorjeve nagrade za življenjsko delo, član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti – največji Slavonec, ki je od leta 1950 živel v Zagrebu. Bi lahko en ustvarjalec zapustil več od Zlatka Boureka (Požega, 4. 9. 1929 – Zagreb, 11. 5. 2018), enega hrvaških najbolj vsestranskih in najizvirnejših likovnih umetnikov, ki ga izjemno cenijo doma in na tujem? Njegov odhod je izguba tudi dela mojega življenja. Pripadala sva isti generaciji, obiskovala sva isto gimnazijo v Osijeku, na začetku leta 1950 sva se skupaj znašla v Zagrebu v uredništvu Kerempuha, potem pa v Studiu za animirani film Zagreb filma, kjer sva, vsak za svojo risalno mizo, ustvarjala zgodovino naše animacije in na koncu zagrebške šole animiranega filma.

Oba sva prispevala k rojstvu Grgićeve serije Profesor Baltazar: jaz kot soscenarist projekta, Zlatko pa kot scenograf, čigar likovna rešitev za Baltazarjevo mesto je po mojem mnenju postala glavna slogovna značilnost serije. Skupaj sva na različne načine prispevala k rojstvu in organizaciji mednarodnega festivala Animafest. Kot avtorja filmov ter predstavnika Animafesta in Zagreb filma so naju pogosto gostili v studiih in na festivalih animacije po svetu. Z Bourekom je v Zagreb prišel tudi njegov sošolec z osiješke gimnazije Pavao Pajo Štalter, ki je tako kot Bourek diplomiral na Akademiji uporabnih umetnosti in se pridružil animiranemu filmu. Tako se je pri ustvarjanju zagrebške šole znašlo še tretje ime z osiješke moške gimnazije. Pomembno je, da Pajo do današnjih dni ni le nadaljeval s svojim avtorskim delom, pač pa tudi ohranjal bližnje prijateljstvo z Bourekom in ostal glavni sodelavec (kot avtor animacije) pri realizaciji njegovih kasnejših animiranih filmov.

Zlatko Bourek je začel svojo filmsko kariero po zaprtju Duga filma, našega prvega podjetja za produkcijo animiranih filmov, in sicer kot scenograf v seriji reklamnih filmov skupine Vukotića in Kostelca. Ta serija 30-sekundnih reklam velja za začetek zagrebške šole animiranega filma. Z njimi je prešel v Zagreb film in sodeloval pri fantastičnem razvoju našega animiranega filma in njegovem umeščanju v takratne vrhove svetovne animacije.

Do začetka šestdesetih let je Bourek delal scenografije za filme kolegov režiserjev, ko pa so risarji v Studiu prevzeli tudi režijo lastnih filmov, je postal celostni avtor. Že leta 1964 je realiziral prekrasen film In videl sem meglene in kalne daljine po Baladah Miroslava Krleže. Snemalno knjigo tega filma lahko z največjim užitkom gledamo kot posebno razstavo izjemnih Bourekovih risb. Dve leti kasneje je pri svojem tretjem avtorskem nastopu doživel nov uspeh s filmom Fantovska pesem, posvečenim njegovi Slavoniji.

Zame je njegov najpomembnejši film Mačka, animirana balada z glasbo Franca Potenze in animacijo Paje Štaltera – z likovnim ognjemetom prvega op-arta v filmski animaciji (pred slavno Rumeno podmornico v tem slogu Britanca Georgea Dunninga).

V tem obdobju se je Bourekovo zanimanje obrnilo k lutkarstvu, kjer je začutil nove izzive. Takrat je doživel velik uspeh s predstavo Hamlet, v kateri je združil lutko in igralca-animatorja, kar je bila v lutkarstvu novost, ki je njegovo ime ponesla v svet. Vzporedno z angažmajem v lutkarstvu in filmski animaciji je kontinuirano slikal. Številne opažene razstave so pokazale njegovo nagnjenost k risbi, osnovi njegovega slikanja, v katerem avtor – obseden s slavonsko zemljo, reko Dravo in kruhom – slika realistično, vendar na svoj, bourekovski način.

Likovni fenomen Zlatka Boureka je navdihnjeno opisal Miljenko Jergović: "Grdoto je ustvarjal iz čiste lepote, in to ne kot nekaj, kar bo tej lepoti nasprotovalo."

Borivoj Dovniković-Bordo
(prevedla Maja Lovrenov)

PROGRAM
Profesor Baltazar: Pepino Cicerone, Kovačev vajenec, In videl sem meglene in kalne daljine, Fantovska pesem, Kapitan Arbanas Marko, Šolanje, Mačka, Kosilo, Wiener Blut, 15. 9. ob 19.00