arhivirana novica

34. Festival LGBT filma

Kalejdoskopske podobe raznolikosti: 34. Festival LGBT filma

V devetdesetih, ko je bila moja generacija filmskih kritikov in kritičark tako majhna kot tedanja potrošniška izbira, smo od staršev za nagrado včasih, redko, dobili kinder jajce. V množici nesmiselnih igrač, ki jih je bilo moč najti pod plastjo čokolade z mlekom, od figur Smrkcev do sestavljivih mini helikopterjev, sem nekoč odkrila preprosti kalejdoskop. Podoba, ki se z vsakim zasukom mehanizma spremeni v nekaj drugega, me je kot otroka očarala za več ur sanjarjenj. Le mali preskok je potreben od ideje spreminjajoče se podobe, svetlobe in barv kalejdoskopa k filmu, ki nas sooči z vedno novimi perspektivami sveta, za katerega se nam včasih zdi, da ga že v celoti poznamo. Težava kinder igračke je bila le ta, da je bila kalejdoskopska slika preprosta, variacije podobe pa so kmalu postale predvidljive.

Zgodovina LGBT+ podob na filmu je podobna mojemu otroškemu kalejdoskopu: na eni strani so LGBT+ osebe, ki so se pojavile na filmskih platnih ter skupnostim po svetu prikazale nove fascinantne podobe, kako v tem svetu obstajati kot LGBT+ oseba. Podobe so bile tako vir preživetja, fantazije in učenja za mnoge. A druga plat LGBT+ podob na filmu je bila, da je imela svetovna kinematografija predolgo omejen nabor zgodb, povezanih z LGBT+ identitetami, narativna struktura razkritij in tragedij pa se je ponavljala do te mere, da so zgodbe izgubile vsakršno raznolikost: vsak zasuk mehanizma je pokazal isto perspektivo, ki je bila daleč od opolnomočenja in raznolikosti. Tako je šele v zadnjih letih LGBT+ film postal zares filmski: ne da pred tem ni bilo filmov z izjemnimi liki in zgodbami – gre za to, da so šele zdaj LGBT+ liki postali legitimna prizma, skozi katero lahko film prikaže življenje v vsej kompleksnosti tudi mainstream gledalcem in gledalkam.

Letošnji Festival LGBT filma je tako zanimiv zato, ker nam prinaša obsežno množico še nikoli videnih in kompleksnih podob LGBT+ oseb, ki se znajdejo v različnih okoliščinah, na različnih celinah, pripadajo raznolikim socialnim strukturam, to, da so LGBT+, pa je le ena od njihovih lastnosti, ki ne vodi v eno – tragično – usodo. A pri tem letošnji nabor, kot vsako drugo leto, ostaja političen, le da politika ni več vedno povezana s travmo.

Prva velika tema filmov je revščina, ki jo je najti predvsem med transspolnimi osebami in lezbijkami, toliko bolj, ko se postarajo. V italijanskem filmu Kdo bo shranil rože? (Chi salverà le rose?, Cesare Furesi, 2017) obuboža upokojeni igralec pokra Gulio, a to skriva pred umirajočim partnerjem in mu vsak dan nosi rdeče vrtnice; v letošnjem festivalskem uspehu, Dedinjah (Las herederas, Marcelo Martinessi, 2018), pa se starejši lezbični par, Chela in Chiquita, znajde v vse večjih dolgovih, ki ju prisilijo, da prodata skoraj vse svoje pohištvo. A ko se zaprejo ena vrata, se utegne zgoditi, da se odprejo druga, govorita oba filma. V prvem dobi Gulio priložnost, da na novo naveže stik z odtujeno hčerko in vnukom ter zaigra še zadnjo partijo pokra. V drugem pa se svet onkraj stanovanja odpre introvertirani Cheli: ko mora zaradi dolga ljubimka Chiquita v zapor, je prisiljena postati taksistka za starejše bogate gospe in tako v sebi odkrije moč in strast, ki ju je ob gospodovalni Chiquiti že davno pozabila. Podobno zgodbo revščine in nepričakovane male sreče spremljamo v kenijsko-škotskem dokumentarnem filmu Sidney in prijatelji/ce (Sidney & Friends, Tristan Aitchison, 2018). Interseksualni Sidney pobegne iz ruralne Kenije, kjer so ga starši, ko se ni hotel podrediti predpisanim idealom ženskosti, hoteli večkrat umoriti. V Nairobiju se znajde v krogu revščine, kot večina njegovih LGBT+ prijateljev in prijateljic, a hkrati najde tudi samozavest, podporo skupnosti in nepričakovano ljubezen. Emancipacija včasih pač pride iz nepričakovanih smeri. V filmu Sirski mister gej (Mr. Gay Syria, Ayse Toprak, 2017) dva sirska begunca, živeča v Istanbulu in Berlinu, sanjata o tekmovanju za mistra geja sveta, ki je nekakšen pobeg njuni nasilni zgodovini in vsakdanu v smer večje svobode. Filipinski dokumentarec Kličite jo Ganda (Call her Ganda, PJ Raval, 2018) pa pokaže, da je boj marginaliziranih oseb s kolesjem imperialne homofobne oblasti dolgotrajen proces malih zmag in velikih porazov: po umoru 26-letne transspolne Filipinke in seksualne delavke Jennifer Laude je brutalnega zločina obtožen 19-letni ameriški marinec Joseph Scott Pemberton. A marinci ZDA so na Filipinih, nekdanji in sedanji (neo)koloniji, le redkokdaj obsojeni, toliko manj za smrt revne transspolne seksualne delavke, ki pa sčasoma postane presenetljiv simbol nacionalnega iskanja pravice. Na drugi strani sveta, v ZDA, ekstravagantni queer najstnik Billy Bloom uživa v precej drugačnem liberalnem okolju Connecticuta, dokler se ni primoran preseliti k očetu na ameriški Jug. Film Freak Show (Trudie Styler, 2017) pokaže, da tudi na Zahodu, v posttrumpovski ZDA pa še toliko bolj, obstajajo drastične razlike v sprejemanju LGBT+ oseb. A Billyja, podobno kot druge letošnje filmske junake in junakinje, odlikuje izjemna vztrajnost v spopadu s homofobnim in transfobnim okoljem njegove konservativne srednje šole, ki jo uspe Billy s svojo neuklonljivostjo vsaj deloma spremeniti (pri čemer mu, roko na srce, nedvomno pomaga tudi to, da za razliko od ostalih junakov/junakinj ni reven).

O religioznem konservativizmu in LGBT+ identitetah v ruralnem okolju v ZDA pa govori tudi zaključni film letošnjega festivala Zgrešena vzgoja Cameron Post (The Miseducation of Cameron Post, Desiree Akhavan, 2018). Film je doživel premiero in festivalsko zmago na letošnjem festivalu Sundance, a nato za razliko od vseh prejšnjih zmagovalcev nekaj mesecev ni dobil distributerja. Da spol in seksualnost na platnu in onkraj njega vplivata na produkcijske in distribucijske mreže velikih projektov, ni več netematizirana rutina filmske industrije, pogosto pa spregledamo, da interesi (konservativnega) kapitala, ki odreja, kakšne podobe pridejo do nas in iz čigave perspektive so zgodbe povedane, velikokrat še bolj ogrožajo neodvisne projekte. Tako je film, ki je sicer posnet po romanu Emily M. Danforth iz leta 2012, v svojem tonu, politiki in kontekstu trdno usidran v posttrumpovsko Ameriko: potem ko srednješolko Cameron zalotijo na zadnjem sedežu avtomobila z drugo punco, jo pošljejo v center konverzijske terapije, ki skuša istospolno usmerjene najstnike "ozdraviti" homoseksualnosti. Minimalističen realistični film odlikujejo trenutki bizarne atmosfere, ki izhaja iz grotesknosti situacije – npr. "zdravljenja" homoseksualnosti z akustičnim krščanskim rockom – tako da postane gledalcem kmalu jasno, da niso zaprti najstniki tisti, ki potrebujejo "strokovno" pomoč, temveč t. i. terapevti in starši sami. Cameron Post je drugi celovečerec ameriško-iranske indie režiserke Desiree Akhavan in kljub težkim okoliščinam ohranja slog humornosti, ki smo ga lahko videli že v njenem prvem filmu Primerno vedenje (Appropriate Behavior, 2014).

Letos je tudi leto pionirskih podob LGBT+ skupnosti vsega sveta: Rafiki (Wanuri Kahiu, 2018) je prvi kenijski film, ki so ga prikazali na festivalu v Cannesu in prvi igrani celovečerec iz Kenije, ki se loti teme lezbične ljubezni. Mladi dekleti Ziki in Kena se spoprijateljita, čeprav sta njuna očeta politična tekmeca. Na strehah živahnega Nairobija sanjarita o drugačni prihodnosti, kot jima je odrejena pod oznako "tipičnega kenijskega življenja" ("pranja perila, rojevanja otrok in peke čapatijev"), in se sčasoma zaljubita. Wanuri Kahiu je mlada režiserka nove generacije afriških cineastov in ena vodilnih figur panafriškega gibanja, načina življenja in stila, ki ga imenuje afrobubblegum. Ta označuje nove podobe afriške celine, podobe, ki niso več zvezane z eno samo zgodbo "Afrike" – trpljenja, revščine in smrti –, ampak skušajo v umetnost vnesti razpon podob in emocij, zabavo in pravico, da se umetniki ne jemljejo preveč resno (pravico, da umetnost ni vedno zavezana, da govori v imenu ljudstva in celine). To ne pomeni, da je Rafiki apolitičen film, še več, trdno je umeščen v realnost nasilja in homofobije svoje države, a hkrati naredi prostor utopičnemu: fantaziji, romanci in barvitosti življenja. Carmen in Lola (Arantxa Echevarria, 2018) v skorajda dokumentaristični maniri podobno kot Rafiki prikazuje dve dekleti, ki si želita pobegniti neomajno patriarhalni skupnosti. Carmen v romski skupnosti na obrobju Madrida pripravljajo na poroko z družinskim izbrancem, dokler ne spozna nenavadne Lole, s katero se postopoma zaljubita. Dekleti sta postavljeni pred izbiro: ali pobegniti homofobnemu okolju ali ostati in se podrediti. Na podobno življenjsko razpotje je postavljen Bekim, protagonist kosovskega filma Poroka (Martesa, 2017) režiserke Blerte Zeqiri. Bekim in njegova zaročenka Anita sta sredi priprav na poroko, ko se iz tujine v mesto vrne Nol, njegov nekdanji ljubimec. Kljub temu da je med moškima še vedno živa velika ljubezen, odločitev zanjo v konservativni družbi ni enostavna. Niti ni enostavna v Sloveniji, kot pokaže film s prvim eksplicitno gejevskim protagonistom pri nas, Posledice (prvenec Darka Štanteta, 2018). Zgodba spretno spleta povezave med množico slovenskih kulturnih patologij: med mladoletnimi prestopniki, nefunkcionalnimi slovenskimi družinami, nemoči vzgojnih institucij, mačizmom in homosocialnimi skupnostmi, ki nihajo med brutalnim nasiljem in homoerotiko.

Nazadnje velja omeniti vsaj še letošnja zmagovalca, dobitnika berlinalskih nagrad teddy: prvi je najboljši dokumentarec LGBT sekcije festivala v Berlinu, Obscuro Barroco (Evangelia Kranioti, 2018), estetski poklon Riu de Janeiru, spolnim metamorfozam in transspolni ikoni Luani Muniz (1961–2017). Drugi, Surova barva (Tinta bruta, Filipe Matzembacher, Marcio Reolon, Brazilija, 2018), je zmagovalec kategorije za najboljši igrani film. Mladi Pedro trpi za socialno fobijo in si tako denar služi kot spletni performer NeonBoy, njegov zaščitni znak pa je barvanje golega telesa s fluorescentnimi barvami. Ko spletnega oponaševalca svojega performansa izzove na srečanje v živo, se Pedro prvič telesno in čustveno poveže z zunanjim svetom, ki ga je prej vedno dojemal kot sovražnega.

Obrekovanje (The Children’s Hour, William Wyler, 1961) je del letošnjega festivalskega pogleda nazaj, tudi zato, da vidimo, kam smo v šestih desetletjih prišli. Film, ki zaradi strahu pred cenzuro nikoli ni neposredno omenil homoseksualnosti, pripoveduje o dveh učiteljicah, ki ju nezadovoljna učenka po krivem obtoži razmerja. Lika učiteljic sta ujeta v zadušljivo obtožujoči ruralni skupnosti, brez orodij političnega boja, LGBT+ skupnosti in raznolikih filmskih reprezentacij. Tako je mogoč le en način poteka njune zgodbe. A letošnji filmski nabor kaže, da so tako v filmu kot v resničnem življenju tudi alternative, neskončna množica življenjskih okoliščin in potekov, v katerih se lahko znajdejo LGBT+ osebe. Niso vsi konci srečni, a tudi niso več vsi tragični.

Jasmina Šepetavc