arhivirana novica

Kulturna ambasada Palestine

Gibanje za pravice Palestincev je civilno-družbena iniciativa oziroma združenje zainteresiranih in aktivnih posameznikov in posameznic, ki v solidarnosti s palestinskim prebivalstvom podpirajo njihov boj za svobodo, pravičnost in enakopravnost. V okviru gibanja, ki je nastalo leta 2012, delujemo posebno na področju ozaveščanja javnosti o dogajanju v Palestini in Izraelu (dogodki, okrogle mize) in delujemo tudi na področju zagovorništva (na državni in evropski ravni, na slednji v okviru mreže ECCP).

V Gibanju za pravice Palestincev smo v sodelovanju z italijansko Gruppo Ibriq per la cultura e la causa Palestinese in Slovensko kinoteko pripravili projekciji pomembnih in odmevnih filmov dveh palestinskih režiserk: 21. novembra filma 3000 noči (3000 Layla, Mai Masri, 2015), 22. novembra pa Vila Touma (Villa Touma, Suha Arraf, 2014), ki ji sledi pogovor z avtorico Suho Arraf.

Pripovedujemo zgodbe o Palestini: Pogovor s scenaristko in režiserko Suho Arraf

Intervju z izvirnim naslovom Telling stories about Palestine: An interview with writer/director Suha Arraf, je bil prvotno objavljen marca 2015 v okviru Bristol Palestine Film Festival, ki se vsako leto odvije v kinematografu in centru za digitalno kreativnost Watershed.
Z avtorico se je pogovarjal David Owen.

Kako bi opisali film Vila Touma?
Gre za film, ki se osredotoči na človeka in prikaže družinsko življenje v Palestini. Gre tudi za političen film, ki pa ne kaže podob okupacije.

Zakaj ta zgodba? Kakšen učinek filma bi si želeli?
Zanikanje realnosti je zanimiva, a tudi boleča lastnost. Zgodba me je začela zanimati zaradi ljudi, ki po trideset ali štirideset let živijo v zanikanju realnosti in sami sebe obsodijo na zapor zaradi lastne nesposobnosti, da bi se zoperstavili ali da bi sprejeli nove življenjske okoliščine pod vojaško okupacijo.
Želela sem, da v filmu vidimo Palestince z vso osebno prtljago in odtenki dobrote in pokvarjenosti – in ne kot junake ali žrtve, kakor smo navajeni iz medijev.

Obstajajo tudi danes deli palestinske družbe, ki še naprej zanikajo, da živijo pod okupacijo?
Film simbolno predstavlja palestinske razmere in zamrznjene okoliščine – zamrznjen postopek za mir, status quo okupacije in begunskih taborišč v regiji. Ne gre za uradno vojno, a tudi ne za obdobje miru; kakor da počasi krvavimo, da nas vojna počasi izčrpava.
K tematiki me je pritegnila osnovna človečnost teh žensk, močnih, odločnih žensk, ki so precej izobražene, a so se odločile za zapor, ki so si ga odredile same, in za življenje molka – v nasprotju s hrupnimi ulicami Palestine.

Vila Touma je vaš režijski prvenec, kaj vam je všeč pri delu režiserke in kaj pogrešate od prej, ko ste pri filmih sodelovali kot scenaristka?
Biti režiserka je veliko bolj stresno od vsega, kar sem do zdaj počela. Včasih je delo terjalo davek na zdravje, moč in potrpljenje. Včasih sem se počutila, da sem v vsem popolnoma sama. Delo scenaristke je bilo precej manj stresno, saj sem na scenariju delala nekaj časa, ga potem predala producentu ali režiserju in moje težave so se s tem končale. Pri tem ni bilo nikakršnega tveganja, nobenih skrbi o tem, kako bo film sprejet ali kako ga bomo prodali – le pojavila sem se na slovesnostih in pobrala nagrade, bilo je imenitno!

Kaj pa je vaš najsrečnejši spomin na snemanje filma?
Med tem, ko se je na snemanju pred menoj odvijal kateri izmed prizorov, sem se pogosto tako zatopila vanj ali me je ganil, da ste me pred monitorjem neredko videli bruhniti v jok ali glasen smeh.

Lahko poveste kaj več o državi nastanka filma in zakaj je bil film na številnih festivalih naveden “brez države”?
V Izraelu je približno 1.5 miljona Palestincev – približno 20% prebivalstva. Plačujejo davke kakor drugi državljani, vendar žal pri državni porabi dobijo veliko manj od svoje kvote. Pričakovali bi, da bo ministrstvo za kulturo porabilo 20% svojega budžeta za palestinsko manjšino, a ga samo 2%. Prejela sem državno finančno podoporo za ustvarjanje filma. A ko je bil film na spletni strani Biennala naveden kot palestinski, je to v Izraelu povzročilo razburjenje – izraelska javnost, mediji in politiki preprosto niso mogli sprejeti ideje, da imamo Palestinci svojo lastno kulturno identiteto. Zame je bilo to zelo težko obdobje, organizatorji festivalov so bili takrat deležni tudi nekaj pritiska od lokalnih predstavnikov Izraela. Predlagali so mi, naj za državo nastanka filma zapišemo Palestina/Izrael, česar nisem hotela. Potem so mi predlagali, da zapišemo “brez države”, kar sem sprejela, saj ta zapis odlično opiše mene in moj film. Nekaterim ljudem se morda zdi čudno, da sem za film sprejela denar od Izraela, a ga potem nisem hotela navajati kot izraelski film, vendar pa zadeve niso tako preproste. Nobena pogodba me ni obvezovala, da moram film navajati kot izraelskega, zato me tudi izraelske oblasti niso mogle tožiti … sploh pa: ker gre za davkoplačevalski denar, mi ta denar pripada in nihče mi ne dela nikakršne usluge.

Česa ste se iz te izkušnje naučili in kako bo to vplivalo na vaše nadaljne delo?
V Izraelu so me dali na črno listo, tako da denarne podpore tam ne bom več prejela, pravzaprav imam to zapisano v pismu od odbora za kinematografijo v Izraelu – prav smešno je, da so mi ga morali poslati, zlasti po tem, ko so me nekateri vodje filmskih ustanov v medijih oklicali za prostitutko in samomorilsko bombno teroristko. Zdi se mi tudi precejšnja ironija, da zadovoljno sprejemajo moje davke, s katerimi financirajo druge izraelske filmarje, jaz pa svojih filmov ne morem.
A naučila sem se, da se moramo kot manjšina v Izraelu še toliko bolj boriti za svoje najosnovnejše pravice in se upirati diskriminatornim zakonom – in čeprav vem, da ne bom prejela njihove denarne podpore se bom zaradi načel še naprej borila, da brez diskriminatornih elementov prejemamo podporo do katere imamo pravico. Kakor je videti, bom sredstva za svoje filme odslej lahko iskala edinole v tujini.

Kaj vam daje zagon? Zakaj se vse skupaj sploh izplača?
Zagon mi daje pripovedovanje zgodb. Zelo strastna sem okoli tega. Toliko imam povedati svetu in najraje se izražam preko filma. Toliko vprašanj je, človeških vprašanj in vprašanj manjšin, neslišanih glasov, za katere hočem, da jih svet sliši. Smo leta 2015 in živimo v diskriminatornem sistemu, ki so se ga ljudje odločili igrnorirati – to me sili, da to vprašanje postavim v ospredje in izzovem ljudi, ki jim je vseeno, da se to nadaljuje.