arhivirana novica

15. Mednarodni festival animiranega filma Animateka


Stopnje svobode: Bežen pogled v zgodovino madžarskega animiranega filma

Čeprav se zgodovina madžarskega animiranega filma piše že več kot 100 let, je produkcija tako imenovanega "trik filma" postala profesionalna dejavnost šele sredi 30. let 20. stoletja. Najbolj znana delavnica je bila tedaj Coloriton Studio, ki so ga ustanovili János Halász, Félix Kassowitz in Gyula Macskássy. Nadarjeni animatorji (denimo George Pal [roj. György Marczincsák], John Halas [roj. János Halász] ali Jean Image [roj. Imre Hajdú]), ki so zapustili Madžarsko zaradi političnih razlogov ali v iskanju boljših življenjskih razmer, so se v tujini razvili v priznane avtorje in soustvarjali svetovno zgodovino animiranega filma.

Po drugi svetovni vojni je na Madžarskem, podobno kot v vseh državah vzhodnega bloka, država postala edini mecen kulture in vzpostavila izjemno dejaven animacijski studio, ki je večinoma deloval na področju otroškega filma ter za namene javnega servisa in izobraževalnih programov. Državni Pannónia Filmstudio je leta 1951 pomagal ustanoviti Gyula Macskássy, ki velja za očeta madžarskega animiranega filma, in najimenitnejši animirani filmi iz 50. let so prav njegove priredbe pravljic.

Produkcijo animiranega filma, ki je dosegla vrhunec (tako kvantitativno kot kvalitativno) v obdobju od 60. do 80. let in v veliki meri pod taktirko studia Pannónia iz Budimpešte, pogosto omenjajo kot zlato dobo madžarskega animiranega filma. Produkcija celovečernih animiranih filmov se je začela leta 1973 s priredbo priljubljenega epa iz 19. stoletja János vitéz v režiji Marcella Jankovicsa. Poleg konvencionalnih animiranih celovečercev za širše občinstvo (katerih priljubljenost pri madžarski publiki s časom ni upadla) pa so k mednarodnemu slovesu madžarskega animiranega filma pripomogli tudi slogovno drznejši eksperimentalni celovečerci: med njimi dokumentarni muzikal Habfürdő (1979) slikarja Györgyja Kovásznaia ali burleskna pikselacija Suli-buli (1985) Ferenca Varsányija. Jankovicsevo ambiciozno bajeslovno fantazijo Sin bele kobile (Fehérlófia, 1981) so leta 1984 na Olimpijskem festivalu umetnosti v Los Angelesu uvrstili med 50 najboljših animiranih filmov vseh časov. V slikarskem slogu izdelani viteški film Daliás idők (1984) Józsefa Gémesa je leta 1985 na festivalu v Annecyju osvojil prvo nagrado v kategoriji celovečernega filma.

Če sta finančni temelj za studio Pannónia postavili produkcija serij od 60. let dalje in produkcija celovečernih filmov, ki se je postavila na noge v 70. letih, pa je madžarski animirani film doživel preporod v 60. letih predvsem po zaslugi kratkega filma. V primerjavi z literaturo, gledališčem in igranimi celovečerci so režiserji animiranih filmov pod rahljajočo se diktaturo uživali večjo stopnjo svobode, saj je animirani film še vedno veljal za manj resno zvrst umetnosti, ki je namenjena predvsem otrokom. Po navdihu izjemnega vizualnega in tematsko-narativnega obrata, ki ga je v 50. letih uprizorila modernistična animacija (predvsem v filmih zagrebške šole), je korenite spremembe v svojem pogledu na začetku 60. let doživel tudi madžarski animirani film. Vse desetletje so bili v vzponu intelektualni karikaturni filmi, na produkcijo bolj eksperimentalne animacije pa so vplivali tudi inovativni oblikovni jezik neoavantgardnega slikarstva, zahodnoevropski oglaševalski grafični slog in vzhodnoevropski plakat. Podobno kot pri igranem celovečernem filmu v 70. letih je tudi v animiranem filmu rasla tendenca po neposrednem upodabljanju družbenih tematik, kar je več ustvarjalcev na tem področju spodbudilo k rabi dokumentarnih pristopov. Animirani film je za državni aparat postal "prestižni žanr" in s filmi so na mednarodnih festivalih demokratičnega Zahoda dokazovali obstoj umetniške svobode v komunističnem režimu, čeprav isti filmi doma pogosto niso bili dostopni širši javnosti. V 60., 70. in 80. letih so madžarski animirani filmi osvojili nekaj prestižnih nagrad v mednarodni konkurenci, med njimi nominacijo za oskarja (Sizif, 1975), dve zlati palmi (Pretep, 1977; Moto Perpetuo, 1981) in oskarja (A légy, 1980) – prvega za madžarski film.

Po padcu berlinskega zidu leta 1989 se je dotlej kontinuirana produkcija televizijskih serij prekinila in novoustanovljeni studii so morali preživeti s tujimi naročili. Državni studio Pannónia je izgubil osrednjo vlogo in nastalo je nekaj novih produkcijskih hiš, bodisi neodvisno ali pa po zaslugi tistih, ki so se od omenjenega studia odcepili (npr. Varga, Kecskemétfilm, C.A.K.O.). Pripadniki mlajše generacije ustvarjalcev, ki se je začela uveljavljati na začetku novega tisočletja – ko je zaradi razmaha digitalnih tehnik ustvarjanje animiranega filma postalo cenejše in bolj razširjeno –, so v veliki meri prelomili s filozofskimi tradicijami madžarske umetnosti animiranega filma in raje razmišljajo v okvirih pripovedi in žanra. Izjemni uspehi prvega desetletja novega tisočletja so prihajali sporadično, med drugim glavna nagrada v Annecyju (Okrožje! [Nyócker, 2005]), nominacija za oskarja (Maestro, 2007) in nominacija za bafto (Log Jam, Aleksej Aleksejev, produkcija Studio Baestarts, 2009). Nedvomno največji uspeh novega tisočletja je madžarskemu animiranemu filmu prinesel celovečerec Okrožje! režiserja Árona Gauderja in scenarista Erika Nováka, ki prinaša hudomušen pogled na vzhodnoevropsko družbo skozi oči najstnikov.

Po zaslugi nedavnih premikov na področju animiranega filma v srednji Evropi najbolj avtonomni filmi danes nastajajo na delavnicah izobraževalnih ustanov. Na Madžarskem najvidnejša dela ustvarijo na oddelku za animacijo Univerze za umetnost Moholy-Nagy v Budimpešti. V izboru "najboljših diplomskih filmov MOME" so v središču pozornosti številne odločne avtorice, katerih filmi najbolj izstopajo vizualno, pripovedno in tematsko. Številni med njimi nagovarjajo gledalca s kompleksnimi družbenimi vprašanji o ženskem telesu in vlogi ženske v današnji družbi.

Anna Ida Orosz
strokovnjakinja za zgodovino animiranega filma
prevod Maja Ropret