arhivirana novica

Uvodnik: Osvobojeni čas

Ljudje, ki radi in redno uživamo v umetnosti, tega ne počnemo zgolj iz utilitarnih razlogov (spoznavanje sveta, razumevanje človeka in družbe, širjenje obzorij …), temveč se umetnosti prepuščamo iz potrebe, da bi se otresli pogosto tesnih spon (pogosto) banalnega vsakdanjika. S tem ne mislim na barvito in kričečo žaluzijo, ki si jo pred čute spustimo s filmi, ki nas odpeljejo stran od “sive” realnosti, pač pa na drug in drugačen kot opazovanja, zaznavanja in dojemanja, ki nas osvobodi spon, v katere nas počasi, a zanesljivo potiskajo (šola, služba, eh, ta družba) – in nas tlačijo v model (pridnega piškotka), ki razume svet enoznačno in v njem tako tudi deluje. Velika je svoboda spoznanja, da na svet ni treba gledati iz enega zornega kota, da je gledišč več in da so presenetljivo raznolična. Umetnost nam tovrsten, raznoličen pogled podarja neposredno in nesebično.
Dva pomembna orientira v življenju sta prostor in čas, ki prav pogosto predstavljata lažnivo stabilnost in nam prej ali slej spodmakneta tla pod nogami. Kljub splošnemu dojemanju sta spremenljivki, ki ju moramo spet in spet definirati, vedno znova zgrabiti iz novega kota. Ena od izjemnih in čudovitih specifik filma (v kinu) je zanesljivo njegov odnos s prostorom in časom. Gre za odnos, ki se razvija in spreminja obliko v vsakem posameznem filmu, tudi sekvenci in kadru in z vsakim odhodom v kino; čudežen odnos, ki je od filma neločljiv in ga vselej opredeljuje, ki veliko bolj definira gledalčevo resnično “gledanje”, uživanje filma, kakor pa, na primer, zgodba ali žanr. Obravnava in uporaba prostora in časa v filmih gledalcem ponujata svobodo raznolikega dojemanja bivanja v realnosti. 
Film, s katerim (simbolno) stopamo v novo leto, je veliki vestern Bilo je nekoč na Divjem zahodu (C'era una volta il West, Sergio Leone, 1968), veličasten prikaz zgodovine nastanka ZDA, junakov in (zlasti) antijunakov, ki so jo gradili, je prispodoba surovosti kapitalizma v skoraj treh urah živopisnih podob, je delo, ki mojstrsko obravnava (in izkorišča) čas na samosvoj, filmski način. Iz prizora v prizor dih jemajoči tour de force vsebuje tudi marsikateri element januarskega in februarskega kinotečnega programa: scenarij je sopodpisal Bernardo Bertolucci, velikan, ki mu posvečamo cikel “In memoriam”; v liku Jill (čudovita Claudia Cardinale) lahko prepoznamo dobroto in upor von Trierjevih junakinj (četudi je Jill, drugače kakor von Trierjeve junakinje, prekaljena borka za preživetje); ne nazadnje pa se junakinji že v prvih prizorih filma brutalno sesujejo sanje o varnem okolju nove družine, zato vdova nove družinske vezi stke z desperadoma, ki ji ne pomagata le preživeti, temveč tudi dvigniti se nad skorumpirano realnost Divjega zahoda. V januarju in februarju lahko spremljate tudi cikel filmov Družinske vezi, ki nam na razne načine razkrivajo, da kri res ni voda, a da osnovno celico družbe in ekonomije pogosto tvori več, kakor le skupni genski zapis.

Vabljeni torej v kinotečno družino, v kateri skupaj krademo (času) čas!

Varja Močnik
Programski oddelek Slovenske kinoteke