arhivirana novica

Nagrada FIAF 2018: Apichatpong Weerasethakul

Mednarodno združenje filmskih arhivov FIAF, največja in najpomembnejša globalna mreža kinotek in filmskih arhivov po svetu, je razglasila, da bo svojo nagrado za leto 2018 podelila tajskemu filmarju Apichatpongu Weerasethakulu. Nagrada je bila podeljena 19. novembra na posebni slovesnosti v Bangkoku, v prostorih Tajskega filmskega arhiva – Apichatpongovega "arhivskega doma". Udeležili so se je strokovnjaki, ki se na Tajskem ukvarjajo z arhiviranjem in ohranjanjem filma, pa tudi predsednik in izvršni odbor združenja FIAF.

Od leta 2001, ko je svojo prvo nagrado podelil Martinu Scorseseju za pionirsko zagovarjanje ohranjanja filma, je FIAF podeljeval to letno nagrado, da bi počastil osebo s filmskega področja, ki ni del arhivskega sveta, a njena izkušnja in osebna zaveza poudarjata Fiafovo poslanstvo. Med preteklimi prejemniki nagrade so Ingmar Bergman (2003), Mike Leigh (2005), Hou Hsiao-hsien (2006), Peter Bogdanovich (2007), Agnès Varda (2013) ter Jean-Pierre in Luc Dardenne (2016). Lanska nagrada je bila podeljena Christopherju Nolanu na posebni slovesnosti, ki se je odvila v losangeleškem kinu Akademije filmskih umetnosti in znanosti Samuel Goldwyn Theater. Prejemnika Fiafove nagrade izbere Fiafov izvršni odbor iz ožjega izbora nominirancev, ki jih predlagajo zaposleni vseh Fiafovih arhivov po svetu.

Apichatpong Weerasethakul je bil in je še vedno glasen in dejaven zagovornik arhiviranja in ohranjanja filma v svoji domovini Tajski, kjer je močno podpiral delo Tajskega filmskega arhiva od 90. let naprej. Leta 2001 je podprl uspešno kampanjo za prestrukturiranje Tajskega filmskega arhiva v javno organizacijo, zaradi česar je ta arhiv postal vodilna institucija filmske dediščine, ki jo poznamo danes.

Apichatpong je poudarjal tudi potrebo po ohranjanju filma zunaj Tajske. Sodeloval je s številnimi Fiafovimi arhivi po svetu, da bi zagotovil varno ohranjanje in restavracijo filmov, močno pa podpira tudi filmsko arhiviranje v regiji Jugovzhodne Azije. Javno je nastopil tudi na festivalih in v filmih, kot je dokumentarec iz leta 2016 Cinema Futures, in pri tem opozoril na pomen filma kot kulturnega dokumenta in dela našega kolektivnega spomina.

V svojem komentarju o pomembnosti Fiafove nagrade je Apichatpong Weerasethakul povedal: "Film je naš podaljšek. Vedno sem cenil Fiafovo predanost ohranjanju tega dela našega duha. Zato je ta nagrada zame resnično velika čast. V daljni prihodnosti bo nova generacija proizvedla povsem novo vrsto filma, če se mu bo sploh še reklo tako. Pokazal bo, kako ljudje razmišljajo, ljubijo, se bojijo – ali enostavno, kako se gibajo. Toda vedeli bodo, kako se gibamo mi, kakor zahvaljujoč Fiafu mi vemo, kako so se gibali in smejali naši predniki. Z veseljem stopam na ladjo s tako pomembnim poslanstvom."

Tudi predsednik Fiafa Frédéric Maire je podal svoj komentar: "Ob obeležitvi naše osemdesete obletnice v času radikalnih sprememb, ko digitalne tehnologije vodijo k resnični spremembi paradigme v dejavnosti filmskih arhivov, se zdi Fiafovo osrednje poslanstvo zdaj pomembnejše kot kadarkoli prej. V čast in veselje nam je, da Fiafovo nagrado za leto 2018 podelimo Apichatpongu Weerasethakulu, režiserju, ki uteleša resnično predanost filmski umetnosti in zavzetost pri njenem ohranjanju. Kot filmar, čigar delo se poglobljeno ukvarja s preteklostjo in pomembnostjo človeškega spomina, pri čemer sledi lastni značilni, izvirni umetniški poti skozi medij filma, Apichatpong uteleša vse vrednote, ki jih v tem prelomnem letu predstavlja Fiafova nagrada."

Apichatpong Weerasethakul je odrasel v Khon Kaenu na severovzhodu Tajske. Leta 1994 je začel ustvarjati kratke filme in videe, leta 2000 pa je končal svoj prvi celovečerec. Od leta 1998 tudi razstavlja in postavlja instalacije po vsem svetu. Njegovo delo, ki je pogosto nelinearno in vsebuje močan občutek neumeščenosti, se ukvarja s spominom, subtilno obravnavano osebno politiko in družbenimi vprašanji. Apichatpong, ki je leta 2010 osvojil zlato palmo za film Stric Boonmee se spominja (Loong Boonmee raleuk chat, 2018), je prvi filmar iz Jugovzhodne Azije, ki je osvojil to nagrado. Njegova filmografija vsebuje naslove, kot so Tropska bolezen (Sud pralad, 2004), Sindromi in stoletje (Sang sattawat, 2016) in Veličastno pokopališče (Rak ti Khon Kaen, 2015). S svojo produkcijsko hišo Kick The Machine pomaga drugim filmarjem po vsem azijskem kontinentu ustvarjati nova dela, ki postavljajo pred preizkušnjo estetski, družbeni in politični status quo.

Tudi Apichatpongove instalacije so dobro znane po tem, da širijo koncept filma. Takšna je tudi njegova zadnja SLEEPCINEMAHOTEL, ki jo je leta 2018 ustvaril po naročilu rotterdamskega mednarodnega filmskega festivala. Trenutno pripravlja naslednji celovečerec Memoria. To bo njegov prvi film, posnet zunaj Tajske; snemali ga bodo leta 2019 v Kolumbiji, premiero pa naj bi doživel leta 2020.

Mednarodno združenje filmskih arhivov FIAF

prevod Maja Lovrenov

program
Tropska bolezen, 9. 1. ob 20.00