arhivirana novica

In memoriam: Milena Dravić

Ko pride levinja – Milena Dravić v slovenskem filmu*

Kadar spregovorimo o slovenskem filmu, praviloma najprej omenimo težave, ki ga tarejo od začetkov in ki trajajo še danes. Kinematografija je bila tu vedno majhna, podhranjena: snemalo se je (pre)malo filmov, kulturna politika države je bila nestanovitna in, kar je morda najhuje, slovensko občinstvo je imelo do slovenskega filma prav posebno negativen odnos. A hkrati moramo v isti sapi omeniti tudi dva naštetim razmeram imenitno protislovna fenomena. Prvi je ta, da kljub okoliščinam slovenski film znova in znova ponuja na ogled mojstrovine, prežete s svojevrstnimi in svežimi avtorskimi poetikami. Drugi fenomen se nanaša na občinstvo: čeprav so slovenski filmi (in režiserji) pri slovenskih gledalcih nepriljubljeni, so filmski igralci in liki, ki jih uprizarjajo, priljubljeni, nemalokrat celo čaščeni. In zakaj ne bi bilo tako: režiserji gledalce pogosto šokirajo z nenavadnimi vsebinskimi ali formalnimi prijemi, igralci pa v filme prinesejo domačnost, vsakdanjost človeškega telesa in izraza, ki s platen sije na krilih talenta, znanja, veščine, karizme, lepote ... umetnikov igre.

Na srečo slovenskega gledalca pa je bila kulturna pokrajina nekdanje Jugoslavije pestra in fluidna, zato je lahko poleg svetovnih filmskih uspešnic in slovenskih "ekstravaganc" spremljal tudi jugoslovansko produkcijo, kar mu je močno razširilo obzorja. Spoznaval je filme iz drugih republik in njihove zvezde, redna praksa pa je bila tudi, da so igralci (in režiserji) gostovali pri filmih v drugih republikah. Zato ni bilo nenavadno, da je iz slovenskega filma zasijala marsikatera jugoslovanska zvezda – in tako tudi velika igralka Milena Dravić.

Milena Dravić je z ognjevitim igralskim prispevkom zaznamovala opusa dveh velikanov slovenskega filma – Matjaža Klopčiča in Boštjana Hladnika. Čeprav sta ustvarjala izrazito avtorske filme in bila v izrazih povsem različna, sta bila napredna v rušenju konvencij "klasičnega", oba pa tudi označujejo za modernista. Zato se zdi povsem jasno, da sta v svoje ekscentrične filmske svetove vključila igralko, ki s platna v vsakem trenutku oddaja popolno spontanost in naravnost ter hkratno preprostost in skrivnostnost dekleta ali ženske.

Klopčič je Mileno Dravić povabil že k svojemu celovečernemu prvencu Zgodba, ki je ni (1967). Kakor priča že naslov, je to neklasična pripoved o (anti)junaku Vuku (igra ga Lojze Rozman), ki tava po podeželju in srečuje raznolike ljudi, ti pa sestavijo zgodbo o zgodovini in sedanjosti slovenske družbe. Dravićeva v filmu igra učiteljico, s katero se Vuk kratek čas sprehaja in pogovarja o fotografiji in mestu. Gre za edini umirjeni del filma, ko je zaradi prijetnosti srečanja miren tudi glavni lik. Naslednja vloga, h kateri je Klopčič povabil gospo Dravić, je vloga Filomene, sestre glavnega lika v čudovito poetičnem filmu Sedmina (1969), ki govori o odraščanju v času 2. svetovne vojne v Ljubljani. Dravićevi je tokrat zaupal povsem drugačno vlogo: Filomena se zaljubi v italijanskega oficirja – okupatorja. Igralka odlično interpretira osamljeno dekle, ki prvič doživi (prepovedano) ljubezen, skozi film in znotraj prizorov pa prefinjeno menjava izraze ljubezni in grenkobe, strahu, jeze in vdanosti v usodo. Več je čustveno nabitih prizorov, ki jih vodi z izjemnim mojstrstvom, prav antologijski pa je dialog med Filomeno in bratom Nikom (Rade Šerbedžija), ko mu skuša ona pojasniti čistost svoje ljubezni do Italijana, brat pa jo pri tem grobo zavrača. Prizor poteka kot montaža različnih kadrov njunih nemih obrazov in postav, dialogi potekajo v zunanjosti polja in igralca nemo do potankosti izražata obup, ki ga čutita sestra in brat. Pet let pozneje je Klopčič posnel Strah (1974), film o skupini prostitutk, ki se ob koncu 19. stoletja z zvodnikom preseli v majhno mesto avstro-ogrske monarhije – v Ljubljano. Film govori o (malo)meščanski dekadenci in Milena Dravić odigra eno izmed lahkih žensk. Vloga ni enoplastna, prav tako ne igra gospe Dravić: Karolino odigra kot dekle, ki ljubi življenje, a hkrati "ve, kje ji je mesto", zato njeno barvito radost prežema nerazumljiva žalost.

Boštjan Hladnik je Dravićevo zasedel še v dveh popolnoma različnih filmih, obeh o ljubezenskih trikotnikih. Komedija Ko pride lev (1972) je razigran film o mladem fantu, ki se zabava z dvema dekletoma: situacije so razigrane, erotične, trapaste in prav taki so protagonisti. Peščeni grad (1962) pa govori o nemirnem dekletu, ki sreča dva fanta in se skupaj z njima poda na pot brez cilja. Zahtevno vlogo dekleta, za katero skozi ves film ne vemo, kaj jo tare, ko iz situacije v situacijo spreminja razpoloženja, odigra gospa Dravić veličastno in predirljivo. Hladniku, ki se v obeh filmih precej ukvarja s formo, prinese njena igra veliko poglobljene vsebine.

Mileno Dravić smo pod slovenskimi filmskimi platni v zadnjem času srečali dvakrat, obakrat ob projekciji Sedmine. Prvič leta 2012 na festivalu Kino Otok, ko se je film zavrtel kot posvetilo preminulemu režiserju, drugič pa je bila gostja v dvorani Slovenske kinoteke ob projekciji digitalizirane verzije. Obakrat je bila dvorana nabito polna, z igralci – poleg Milene Dravić sta se projekcij udeležila tudi Snežana Nikšić in Rade Šerbedžija – pa se je razvil živahen pogovor, ki bi lahko trajal v nedogled. Pokazalo se je, da oseba in igralka Milena Dravić še vedno razigrano buri domišljijo slovenskih gledalcev in da bo, tudi zaradi prizadevanj, ki oživljajo in prenašajo zgodovino filma na nove generacije, s svojo izjemno energijo še naprej sijala s slovenskih filmskih platen.

Varja Močnik

* Prispevek je bil izvorno objavljen v monografiji Milena Dravić, ur. Tatjana Nježić, Udruženje dramskih umetnika Srbije, Beograd, 2018.

program
Zgodba, ki je ni, 10. 1. ob 18.00
Sedmina, 17. 1. ob 19.00
Peščeni grad, 25. 1. ob 19.00