arhivirana novica

Ob jubileju Emilije Soklič

Drugi torkov večer v februarju bomo posvetili izjemni gospe Emiliji Soklič, ki se je zapisala v zgodovino slovenske kinematografije kot prva vodja tehničnega oddelka pri Triglav filmu, a je bila zaradi narave svojega dela, ki je potekalo v ozadju javnosti vidnega in znanega filmskega ustvarjanja, večkrat po krivici prezrta. V slovensko filmsko zgodovino je vstopila konec leta 1946, ko jo je, na podlagi poznanstva izpred vojnih let, k sodelovanju povabil takratni direktor Triglav filma Marjan Pengov.

Gospa Soklič, ki je pred vojno kot ena prvih in redkih žensk zaključila šolanje na elektrotehničnem oddelku Srednje tehnične šole in nato pomagala očetu v njegovem elektropodjetju, je ponudbo sprejela in prevzela težko nalogo opremljanja slovenskega povojnega filmskega podjetja s potrebno tehnično opremo za snemanje filmov – z napravami za snemanje zvoka in slike, elektrotehničnimi napravami, električno opremo itd. Septembra 1946 ustanovljeno državno podjetje je ob njenem prihodu premoglo le nekaj reflektorjev in dve kameri. Nekaj mesecev pozneje, spomladi 1947, ko je v prostorih Telovadnega društva Trnovo dobilo tudi prostore za filmski atelje, pa je bila njena naloga tudi oprema ateljeja z reflektorji, generatorji ter ostalo tehnično in električno opremo. Med pripravami na prvi celovečerni film
Na svoji zemlji se je udeležila dvomesečnega izobraževanja v studiu Barrandov na Češkoslovaškem in tudi kasneje obiskovala pomembnejše evropske filmske studie, kjer se je seznanjala, včasih tudi skrivaj, z načinom dela in opremo, ki jo uporabljajo.

V podjetju Triglav film je spoznala Rudija Omoto, s katerim sta postala zelo dobra prijatelja in sodelavca. Na začetku petdesetih let sta skupaj razvila magnetni zapis zvoka na film, kar je bil pogoj za koprodukcijska snemanja s tujimi filmskimi ekipami. Pod njenim vodstvom je Triglav film leta 1951 med drugim kupil tudi 35-mm kameri Vinten in Newall, ki ju hranimo v zbirki filmske tehnike v Slovenski kinoteki in sta bili dolgo edini kameri, s katerimi so snemali domače filme.

Gospa Soklič je svoje znanje že zelo kmalu prenašala tudi na mlajše generacije in na Filmski tehniški šoli, ki je od jeseni 1948 do poletja 1950 delovala v okviru Tehniške srednje šole, predavala svetlobno tehniko. Leta 1955 je zaradi nezadovoljstva pri delu Triglav film zapustila in svojo poklicno pot nadaljevala na oddelku za elektroakustiko IEV – Inštituta za elektrozveze, kjer sta z Rudijem Omoto, ki je na IEV prišel nekaj let prej, sodelovala pri razvijanju in izdelavi opreme za snemanje, obdelavo in reprodukcijo zvoka, predvsem za potrebe filma, televizije in radia.

Gospa Emilija Soklič je ustvarjala v danes težko predstavljivih razmerah z minimalnimi finančnimi sredstvi, ko so bili del tehnične ekipe še nemški vojni ujetniki, ko je bilo potovanje v tujino luksuz, dostopen le redkim, ko je pot v Prago zaradi zaprtih meja vodila prek Beograda in Madžarske ter ljudje niso vedeli, kdaj jih bodo obtožili sabotaže. Te razmere so zahtevale veliko požrtvovalnosti, poguma, iznajdljivosti, strokovnosti in človečnosti. Vse to je gospa Soklič premogla in premore še danes, 11. novembra 2018 pa je praznovala svoj stoti rojstni dan, zaradi česar je še za kanček bolj izjemna.

Večer, posvečen Emiliji Soklič, bomo obeležili s projekcijo kratkih filmov po njeni izbiri iz Slovenskega filmskega arhiva pri Arhivu RS, priložnostno razstavo in pogovorom.

Špela Čižman

program
Program filmov po izboru slavljenke, 12. 2. ob 18.00

*na fotografiji: Emilija Soklič z ustvarjalci filma Na svoji zemlji in domačini v Grahovem leta 1975