arhivirana novica

Kultivator/In memoriam: Danny Leiner

Pravica do bluzenja

Lani spomladi je William Yu, newyorški analitik v oglaševalski industriji, izbral nekaj svežih hollywoodskih hitov in obraze glavnih junakov prekril z obrazi najbolj znanih ameriških igralcev azijskega porekla. Sporočilo kampanje, ki jo je združil pod sloganom #SeeAsAmStar, je bilo jasno: hočemo več azijskih igralcev v glavnih vlogah. Analiza Kalifornijske univerze je namreč pokazala, da so v letu 2016 igralci azijskega porekla dobili zgolj prgišče vlog (3 %), še bolj pomemben pa je podatek, da celo azijski liki v hollywoodski produkciji dobivajo obraze belcev. Morda je najbolj znan nedavni primer priredbe kultnega animiranega filma Duh v školjki (Ghost in the Shell, 2017), v katerem glavno vlogo igra Scarlett Johansson. Zadeta modela (Harold & Kumar Go to White Castle, Danny Leiner, 2004) je tako eden redkih hollywoodskih filmov, kamor Yuju ne bi bilo treba poseči, in sploh edina hollywoodska franšiza (Zadeta modela, Zadeta modela 2: Beg iz Guantanama [Harold & Kumar Escape from Guantanamo Bay, Jon Hurwitz, Hayden Schlossberg, 2008], Zadeta modela 3 [A Very Harold & Kumar 3D Christmas, Todd Strauss-Schulson, 2011]), kjer glavni vlogi pripadeta igralcema azijskih korenin. A naj vas to ne zavede: še vedno gre za zgodbo o dveh dobro situiranih Američanih srednjega razreda.

Harold (John Cho) in Kumar (Kal Penn), nezavedna fana Lorce ("Zeleno, ki te ljubim zeleno"), sta sicer otroka korejskih in indijskih priseljencev, a je eden investicijski bančnik, drugi pa prisesan na finance očeta kirurga. In prav to, da gre pravzaprav za zgodbo o belcih, "twinkiejih" (od zunaj rumen, od znotraj bel), o dveh zadetkih, ne pa prvenstveno o dveh Azijcih, je ena močnejših plati Zadetih modelov. Harold in Kumar sta v glavnih vlogah daleč od klišeja, s katerim najbolj zlahka asociiramo azijske igralce: aseksualni piflar, dostavljalec hrane ali pa mojster borilnih veščin, pri čemer so večinoma zaznamovani še z značilnim naglasom. Prav njuna osrednja vloga, usidranost v narativo (zadetkarskih) ameriških sanj, ta dva pripadnika manjšine subjektivira in jima podeli pravico do užitka.

Kot je poudaril Lacanov naslednik in tolmač Jacques-Alain Miller v seminarju Extimité (pojem ekstima v nasprotju z intimo razbije preprosto dualnost med notranjim in zunanjim), je rasizem osnovan predvsem na podobi uživajočega drugega. Ta užitek lahko pri Zadetih modelih cepimo na neko pervertirano uživanje, ki je našemu povsem tuje, ter na uživanje na povsem naš način. Za pervertirano uživanje je recimo značilna zahodna predstava o Vzhodnoazijcih, ki naj ne bi znali uživati, saj preveč delajo oz. najdejo neki perverzen užitek ravno v prikovanosti na delo. Prav na to predstavo se opreta Haroldova sodelavca, ko mu naprtita dodatne obveznosti po delovnem času. Po drugi strani pa Zadeta modela kaže užitek, ki je soroden predstavi o užitku Zahodnjaka: druženje, fore, pecanje, pohanje in potešitev tiste vrste lakote, ki jo vzbudi le marihuana. Ko nerazumljivi, pervertirani užitek tujcev postane nevarno blizu našemu, pa smo le korak od paranoje, da nam tujci kradejo užitek. Na tej točki Zadeta modela nagovarja tudi sodobno slovensko stvarnost.

Prav užitek, ki ga drugi/migranti/tujci kradejo domačinom, je bil namreč gonilo kampanje slovenske desnice na zadnjih državnozborskih volitvah: eden glavnih argumentov proti migrantom je bilo "dejstvo", da naj bi Slovenija za vsakega migranta namenila 1960 evrov (pustimo ob strani dejstvo, tokrat brez narekovajev, da gre za vsoto, ki je porabljena tudi za plače zaposlenih, obratovalne stroške azilnih domov itd.). Informacija je bila seveda podana na tak način, da je bilo zlahka mogoče razumeti, kot da vsak migrant prejme za slovenske razmere nadstandardno vsoto neposredno na svoj račun. Ta predstava je implicitno združila dvoje podob, ki sta podžigali druga drugo: po eni strani delovnega Slovenca, ki se mora mesečno raztrgati za minimalno plačo, po drugi pa podobo migranta, ki je tu na plačanem dopustu in torej uživa na naš račun. Da sta tujec in kraja, ki hipoma postane strah pred izgubo nekega nacionalnega bistva, v rasističnem imaginariju praktično istovetna, nam lepo pokažejo tudi uvodni prizori Burgerjevega kratkometražca Na sončni strani Alp (2008). Ta se začne s podobo ustreljenega gamsa, tega emblema slovenskih gora, ki si ga na rame oprta temnopolti Slovenec in ga odnese s sabo v dolino.

Film Zadeta modela, pod katerega se je podpisal lani oktobra preminuli Danny Leiner, tudi režiser zenovske bizarke Stari, kje je moj avto? (Dude, Where's My Car?, 2000), tako svojim likom podeli pravice, ki navadno pritičejo belcem: pravico do zabijanja časa, neokusnih for in užitka. Morda so to samoumevnosti, a teh hollywoodski filmi nebelcem v glavnih vlogah ne zagotovijo ravno pogosto. Prav zajebantskost Zadetih modelov proizvede emancipatorni trenutek, ki morda ni tako močan v zgodbi ameriških sanj o trdem delu in družbenem vzponu nekega migranta ali potomca migrantov, ampak šele v zgodbi, ko si isti posameznik lahko privošči iste ekscese, banalnosti, ležernost, užitke itd. kot ostali "legitimni" člani družbe. Ne gre torej le za pravico do dela. Gre tudi za pravico do bluzenja.

Robert Kuret

program
Zadeta modela, 9. 2. ob 21.30