arhivirana novica

Nova svetloba: Barvitost kina pred barvnim filmom

Sedem kratkih ročno obarvanih filmov z Lumièrovo perforacijo iz let 1897–1900

Filmska industrija se je razvila že v prvih letih od odkritja filmskega medija, oblikovala prve producente, distributerje, laboratorije, studie, izumitelje kamer in ostale opreme ter v zgodovino trdno zasidrala prva imena pionirjev filma: Georges Méliès, brata Lumière, William Kennedy – Laurie Dickson, Thomas Edison. Ob misli na prva desetletja kinematografije si mnogi predstavljamo na platnu črno-bel svet podob, ki so navduševale in vedno znova osupnile z optično imitacijo gibanja. Film kot nov in eden najhitreje razvijajočih se medijev je nedvomno navduševal, vendar ne izključno s črno-belimi podobami. Ob prelomu stoletja je bilo namreč več kot 80 odstotkov filmov obarvanih – toniranih, tintiranih, obarvanih ročno ali s šablonami. Filmski trakovi so bili v celoti obarvani v zelenih, modrih, rumenih, rdečih barvilih ali pa so sličico za sličico v laboratorijih barvale večinoma obrtniško usposobljene delavke, za katere so verjeli, da imajo bolj drobne in spretne prste od moških. Tehnike barvanja filmskega traku so že tako osupljiv medij spremenile v čarobne prizore, ki so jih gledalcem ob smehu in bučanju množice na sejmiščih ter v zabaviščnih parkih razkrivale projekcije, pa tudi peepshowi.

Filmi so bili vse do 50. let posneti na nitratni trak, ki je bil vnetljiv in ga je zato kasneje nadomestil acetatni celuloidni nosilec. Nove kopije so bile izdelane iz črno-belih izvornih negativov, toniranje in tintiranje sta bili takrat že zastareli tehniki imitacije barv, zato je mnogo zgodnjih filmov ohranjenih v črno-beli različici, posledično pa so zgodnja leta kinematografije v kolektivnem spominu kasnejšega občinstva zapisana kot črno-bela. Danes se s sodobno digitalno tehnologijo lahko bolj približamo reprezentaciji barv na zgodnjih nitratnih filmih. V februarskem programu Nova svetloba na platno prinašamo program sedmih kratkih ročno obarvanih filmov iz zbirke Francoske kinoteke, ki so nastali med letoma 1897 in 1900. Mavrične in vselej humorne kratke razglednice nam odstirajo pogled v svet sejmišč, burlesknih nastopov in vrtiljakov v zabaviščnih parkih. Filmi so bili posneti na 35-mm trak, ki pa se od današnjega traku iste širine med drugim razlikuje v številu perforacij – namesto kasneje standardiziranih štirih perforacij so imeli omenjeni filmi zgolj eno, t. i. Lumièreovo perforacijo. Digitalizacijo in restavracijo sta izvedla Francoska kinoteka in Institut Lumière s podporo CNC, s projektom pa so se poklonili spominu na zbiratelja Olivierja Auboin-Vermorela, ki je svojo filmsko zbirko predal v arhiv Francoske kinoteke

Od prvih poskusov imitacije barve z barvili pa do izpopolnitve subtraktivnega barvnega procesa, ki omogoča zajem slike na celuloidni trak z barvno emulzijo, je minilo približno pol stoletja; barvni film je postal tržno dostopen šele v 50. letih, pri nas seveda nekoliko kasneje – prvi slovenski barvni film Srečno, Kekec! je bil posnet šele leta 1963. Omenjenih 50 let filma zaznamuje preizkušanje raznovrstnih optičnih postopkov za imitacijo barvnih gibljivih podob; izumitelji in tehniki so nenehno razvijali metode na podlagi aditivnih sistemov, pri čemer so uporabljali barvne filtre za osvetljevanje črno-belega filmskega traku. Eden od omenjenih mojstrov je bil Maurice Audibert, katerega film Študija svetlobe – keramika (1929) si bomo ogledali takoj za programom zgodnjega ročno obarvanega filmskega kolaža. Audibertov barvni sistem temelji na osvetljevanju 65-mm filmskega traku, na katerem so trije fotogrami razvrščeni v obliki trikotnika (dva spodaj in tretji nad njima), vsak pa je osvetljen z drugačnim barvnim filtrom: rdečim, zelenim in modrim. Svetloba skozi vse tri filtre na platno pada hkrati in tako ustvarja zelo prepričljivo simulacijo barvne slike. Ker so bile možnosti distribucije 65-mm filma omejene, je Audibert svojo metodo prilagodil takrat že uveljavljenim kinematografskim standardom in fotograme s 65-mm negativa kopiral na 35-mm filmske kopije. Zahvaljujoč digitalizaciji in restavraciji filma, ki ju je izvedla Francoska kinoteka, si lahko Audibertovo potovanje v prefinjen in nenavadno resničen svet kromatičnosti ogledamo tudi skoraj 100 let po njegovem nastanku. V procesu restavracije so tri komplementarne slike fotogramov medsebojno prekrili in združili v eno sličico, za simulacijo barv pa so uporabili barvne filtre iz izvornega projektorja, ki ga hranijo v svoji zbirki. Prizadevali so si ohraniti čim več nepravilnosti, ki so inherentni del edinstvene prvotne kopije.

Nadja Šičarov

Viri:
Precious Brown et Céline Ruivo, “Le Procédé Audibert présentation du fonds d’archives Maurice Audibert déposé à la Cinémathèque française”, 1895, dostopno na http://journals.openedition.org/1895/4785.
Laurent Mannoni, katalog 3. festivala All the memory of the world.

program
Sedem kratkih ročno obarvanih filmov z Lumièrovo perforacijo iz let 1897–1900, Študija svetlobe – keramika,  28. 2. ob 19.00