arhivirana novica

Nova svetloba: V temi

Ko V temi posveti svetloba

Študijsko leto 1978/79. Žare Lužnik (1953–1988) obiskuje drugi letnik študija filmske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Glavni projekt drugega leta študija je takrat – in je še danes – dokumentarni film. Lužnik si izbere za takratne čase občutljivo temo.
Fascinantno zgodbo o človeku, vaščanu Žalne Janezu Rusu, ki se je v strahu pred kaznijo za domnevno sodelovanje z domobranci kar trideset let skrival pred oblastjo, oriše z njegovimi lastnimi pričevanji, portreti in intervjuji sovaščanov, prizori iz kmečkega življenja in fantastično fotografijo Vilka Filača (1950–2008).

Pod mentorstvom Franceta Štiglica film leta 1979 konča in zanj leta 1982 prejme Prešernovo nagrado takratne Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Film z naslovom V temi opravi dolgo pot po festivalih doma in v tujini, večkrat je prikazan na retrospektivah AGRFT in v televizijskem programu, služi pa tudi kot odličen študijski primer dokumentarne umetnosti za prihajajoče generacije filmskih študentov.

Kljub odmevnosti in prepoznavnosti pa si je film mogoče ogledati le v zelo slabi tehnični kakovosti. Razlogov za to je več:

  1. finančno in tehnično podhranjeni produkcijski pogoji, v katerih poteka študijska dejavnost AGRFT v 70., 80. in delno 90. letih, botrujejo temu, da se vsi dokumentarni in deloma tudi igrani študijski projekti snemajo na 16-mm obračilni filmski trak slabše kakovosti, ki ga za ta namen podari takratna RTV Ljubljana,
  2. tehnična podpora državnega producenta Viba film in RTV Ljubljana je v nekaterih primerih slaba oziroma njena kakovost niha (predvsem glede razvijanja v filmskem laboratoriju in ostalih fotokemičnih procesov), kar privede do distribucijskih kopij slabe kakovosti,
  3. na začetku 90. let se na dobronamerno pobudo profesorja Igorja Koširja na RTV Slovenija izvede obsežen prepis študijskih dokumentarnih in igranih filmov na kasete formata Beta SP. Prepis poteka na telekinu znamke Bosch, po principu ene osvetlitve (one light) brez posvetovanja z avtorji filmov in z distribucijskih kopij, ki so v slabem fizičnem stanju (praske, umazanija, ponekod močno zbledele barve). Rezultat so analogni video zapisi, ki poleg preveč kontrastne in saturirane slike ter nepravilnih barv in osvetlitve vsebujejo tudi omenjene fizične napake. Nekaj časa se filmi distribuirajo v tej različici, nato pa z razvojem videa doživijo več prepisov na medije drugih formatov (U-Matic, VHS, miniDV …). Zadnji stadij je prepis v obliki digitalnih datotek, ki jih Videoteka AGRFT hrani v podatkovni shrambi in z izvirno podobo filma žal nimajo več veliko skupnega.

Študijsko leto 2017/2018. V luči opozarjanja stroke na stanje svetovne filmske dediščine se 40 let kasneje rodi ideja, da v sklopu magistrske naloge Restavriranje svetovne filmske dediščine, ki jo pišem pod mentorstvom izr. prof. mag. Simona Tanška in izr. prof. Valentina Perka, izvedemo tudi praktični del. Filmski in televizijski oddelek na AGRFT sestavi prednostni seznam filmov za digitalizacijo, ki jih v Filmskem arhivu pri Arhivu Republike Slovenije z Romanom Marinkom tehnično pregledava.
S pomočjo strokovne skupine, ki jo sestavljajo omenjena mentorja, režiser Martin Srebotnjak, direktor fotografije Rado Likon in tonski mojster Martin Žvelc, vodi pa jo restavratorka Nadja Šičarov, izberemo film V temi režiserja Žarka Lužnika. Ker glavna avtorja filma (režiser in direktor fotografije) nista več živa, stopimo v stik z dediči, ki projekt odobrijo in privolijo v sodelovanje. Projektu se priključi Mediateka Radiotelevizije Slovenija, kjer izvedejo fizični pregled in čiščenje ter vzporedno primerjalno digitalizacijo vseh dosegljivih gradiv.
Pod pokroviteljstvom filmske produkcije Staragara Emil Svetlik in Zoran Mihajlović v podjetju Teleking digitalizirata slikovne materiale in začneta z restavriranjem. Pridruži se še podjetje 100 d.o.o., kjer Julij Zornik prične z restavriranjem zvočnega zapisa. Posvetujemo se s še živečimi sodelavci filmske ekipe, med njimi Slavkom Hrenom, Dušanom Severjem, Jasno Hribernik in bivšo sodelavko AGRFT Zvezdano Sabotič, ki nam posredujejo veliko koristnih informacij v zvezi s produkcijo in predvsem tonsko obdelavo filma.

Težave, s katerimi se soočamo pri restavriranju, so sledeče:

  1. odsotnost referenčne kopije v dobrem fizičnem stanju, ki bi narekovala odločitve pri barvni obdelavi slike. Zaradi postopka obdelave pri filmih, izvirno posnetih na obračilni trak, sicer obstaja intermediatni negativ, ki pa v postopku še ni bil barvno korigiran in zato ne more služiti kot referenca. Ohranjena je tudi projekcijska kopija, ki pa je fizično poškodovana in ima zbledele vse barvne komponente razen rdeče,
  2. kakovost zvoka na projekcijski kopiji, ki je zaradi postopka prenosa s perfo magnetnega traku na optični negativ zvoka slabša. Od izvirnega perfo magnetnega traku, določenega kot referenčni material, se razlikuje po dinamičnem razponu in kompresiranosti. To povzroči, da so zvočni rezi in napake nastale pri obdelavi zvoka na perfo traku veliko bolj slišne kot na končni projekcijski kopiji in na enem delu že posežejo v gledalčevo doživljanje filma
  3. soočamo se še z drugimi dilemami: hitrostjo predvajanja, izrezom slike, odnosom restavriranje ali remasteriziranje itd.

V teku raziskovanja ugotovimo, da produkcijske mape filma, ki naj bi vsebovala sinopsis, režijski koncept, ostale dokumente, račune itd., v arhivu Centra za teatrologijo in filmologijo na AGRFT nimajo in velja za izgubljeno. Pri svojih odločitvah se zato lahko zanašamo le na preostale sodelavce filma, mnenje strokovne skupine in obstoječe filmsko gradivo.

V film ne posegamo, ampak ga restavriramo v stanje, kakršno naj bi bilo na njegovi premieri. Vsaka odločitev je le poskus približka izvirnemu videzu, kar pa zaradi odsotnosti glavnih avtorjev nikoli ne bo popolnoma preverjeno in potrjeno. Zavedamo se, da je digitaliziranje in restavriranje pomembno in hkrati tudi odgovorno delo, saj imajo naše odločitve vpliv na avtorsko delo žal že pokojnih kolegov in na vse prihodnje generacije gledalcev. Zato se pri procesu posvetujemo s čim več ljudmi, raziskujemo in iščemo informacije pri preostalih sodelavcih filma, saj si želimo, da bi bil film čim bolj podoben tistemu, kar so želeli avtorji. Le na ta način bo dobil distribucijsko kopijo, kakršno si zasluži, s tem pa na neki način tudi novo življenje.

Rok Kajzer Nagode

program
V temi, 14. 2. ob 19.00