arhivirana novica

21. FDF: Mrtve duše

Wang Bing, ki velja za eno ključnih osebnosti sodobnega dokumentarnega filma, je lani predstavil Mrtve duše (Dead Souls, 2018), urgenten in pretresljiv osemurni dokumentarni monument, v katerem skozi pričevanja preživelih oriše grozljive razsežnosti prevzgojnih taborišč, kamor so v poznih petdesetih letih 20. stoletja pošiljali nasprotnike Maovega režima.

Med letoma 1956 in 1957 je kitajska oblast pod pretvezo obdobja odprtosti in konstruktivnega dialoga v okviru doktrine »Naj cveti sto rož« javnost pozvala h kritiki sistema. Na ta način je bil nato pridobljen obširen seznam potencialnih političnih disidentov, ki so bili že leta 1957 obsojeni in poslani v koncentracijska taborišča. Ena od destinacij obsojencev je bila provinca Gansu v puščavi Gobi na severozahodu države, kjer so v t. i. zemljankah v taborišču Jiabiangou hirali in umirali mnogi. Od 3200 zapornikov je preživela zgolj peščica, ki je politično rehabilitacijo doživela šele po Maovi smrti na začetku osemdesetih let. Tema še zmeraj ostaja tabuizirana in slabo raziskana, Wang Bing pa se ji je posvetil že z dokumentarnim filmom Fengming: kitajski spomin (He Fengming: A Chinese Memoir, 2007) in v svojem prvem igranem celovečercu Kanal (The Ditch) iz leta 2010.

Svojevrstno apoteozo njegovega dozdajšnjega raziskovanja predstavljajo Mrtve duše, ki jih je začel snemati že leta 2005, ko je dokumentiral večino intervjujev s preživelimi interniranci, povečini pasivnimi ali po krivem ovadenimi žrtvami lova na čarovnice (Maova fiksacija je bila, da je pet odstotkov populacije v vsaki skupnosti kontaminirane z desnimi idejami). Pričevalci, povečini moški med sedemdesetim in devetdesetim letom, se – morda prvič javno in zunaj okvira družine ali ožje skupnosti – spominjajo vseprisotnosti počasnega umiranja zaradi lakote in popolne razčlovečenosti v razmerah, ki so v svojih skrajnostih vodile tudi v kanibalizem.

Wang Bing protagonistom nameni toliko časa, kolikor ga potrebujejo, in v dolge intervjuje mestoma poseže zgolj s kratkimi vprašanji, še redkeje z rezi. Strukturo filma, ki je sestavljen kot umirjeno sosledje dolgih izpovedi naravnost v kamero v intimi domovanj, na neki točki preseka mučen insert pogreba enega od pričevalcev, kar zgovorno priča o urgentnosti snemalnega procesa, saj je večina sodelujočih umrla pred zaključkom filma. Wang Bing se do skrajnosti distancira od vsakršnega patosa ali estetizacije ter s časovno komponento trajanja zgradi posebno gledalsko izkušnjo; šele po treh urah neprekinjenih izpovedi prvič pokaže posnetke lokacije, na kateri je nekoč stalo taborišče in kjer se še danes po tleh med kupi zemlje in peska valjajo človeške kosti.

Naslov filma Mrtve duše lahko razumemo dvoumno: kot poklon umrlim ali kot opis globoko travmatiziranih preživelih, ki pred kamero pričajo o izkušnjah v taborišču in dodajajo, da “Jiabiangou še obstaja. Nekateri smo še zmeraj tam.”

Matevž Jerman

SPORED
Mrtve duše, 18.3. ob 16.00