arhivirana novica

Dnevi etnografskega filma 2019

Vizualno, etnografsko, refleksivno

"Pleme" vizualnih antropologov, kakor je nekoliko zbadljivo zapisal Eliot Weinberger, naj bi verjelo v svojo nevidnost. Ko antropologi, prepleteni z žicami elektronskih naprav, s katerimi zapisujejo vsakdanje življenje drugih ljudi, vstopijo v prostor, se jim zdi, da jih ti sicer morda opazijo, a na njihovo navzočnost prav zagotovo kmalu pozabijo (Weinberger 1994: 3). Zapisovanje vsakdanjega življenja s kamero vsekakor ni enoznačna ali preprosta dejavnost, kar vedo vsi, ki so se takšnega dela lotili sami. Podobno je zapisal tudi pionir vizualne antropologije, Jean Rouch: "Snemanje vsakdanjega življenja zahteva izvrstnega filmarja. Je izredno težavno in osebno. Samemu se mi to nikoli ni zares posrečilo na dovolj zadovoljiv način." (Rouch 1982: 167, nav. v Piault 2006: 360; prevod M. F.).

Vizualna etnografija kot ena izmed oblik raziskovalčeve navzočnosti,  tudi čutne ugnezdenosti (Pink 2007; Lunaček Brumen 2018) v raziskovalnem procesu, dojema znanje kot relacijsko, torej kot posledico svojevrstnih razmerij med antropologom, antropologinjo in protagonisti, a tudi kot posledico posebnosti procesa raziskovanja s kamero. Pogled skoz njen okular omogoča uvid v specifične, konkretne in senzorične izraze prostora, časa, interakcij, pa tudi v mnogotere in raznovrstne plasti resnice, v kompleksnost socialnih svetov in identitet. V metodološkem smislu gre pri tem za nekakšno reorganizacijo telesa (in perspektive), ki omogoča, da vidimo in gledamo na drugačen način, saj se svetu ne približujemo zgolj diskurzivno, tj. skozi jezik, razlage in posploševanja (MacDougall 2005). S konsistentno perspektivo opazujemo realno življenje, ki se odvija pred našimi očmi (in zasloni), ter skušamo ujeti določen trenutek v njegovem vztrajanju.

V tej maniri vizualne raziskave, ki posredujejo raznovrstne perspektive o raznovrstnih realnostih, govorijo tudi o ambivalentnosti, negotovosti in omejitvah naše zmožnosti razumevanja stvari, saj tako kot tudi drugače v življenju ne vemo prav vsega o tem, kar vidimo (MacDougall 2017). Vizualna etnografija ne išče zapolnitev takšnih lukenj v razumevanju, temveč kot način posredovanja poroznega znanja dopušča, da skoznje pronicajo vedno nova vprašanja, ki nas vznemirjajo kot raziskovalce in gledalce. Vizualna etnografija se kot posebna oblika etnografskega raziskovanja z imanentnimi modalitetami in partikularnostmi ne osredinja samo na filme kot končne izdelke ali estetske artefakte, temveč predvsem na sam proces raziskovanja s kamero, zasnovan na izkušnji interakcije kot analitične oz. interpretativne kategorije. To pa od gledalca zahteva, da uporabi tudi lastno, refleksivno, biografsko izkušnjo razumevanja določenih informacij, posredovanih in izkušenih prek subjektivnosti raziskovalčeve izkušnje, ki se na platnu razkrije kot skupni angažma raziskovalca, raziskovalke in sodelujočih v večplastnem raziskovalnem procesu.

Tako kot je sodobna antropologija refleksivna, saj priznava številne spoznavne omejitve v raziskovanju drugih, je refleksivnost tudi osrednja tema razvoja vizualne antropologije od druge polovice 20. stoletja. Z refleksivnostjo kot metodološkim orodjem v (vizualnih) reprezentacijah raziskav dobimo in delimo refleksivno znanje; ne posredujemo torej le teme in ugotovitev, marveč tudi zanimanje za to, kako smo pridobili to znanje. Razrešitev svojevrstnega položaja in vloge avtorja je v tem primeru osvoboditev, saj vemo, kako so posredovane podobe nastajale. Zaradi tega se težko strinjamo, da je t. i. pleme vizualnih antropologov danes še vedno prepričano o domnevni nevidnosti. Vsekakor pa antropološka metodologija, ki predvideva dolgotrajno in poglobljeno terensko delo, včasih omogoča prav to – da na trenutke tudi kot raziskovalci sami pozabimo, da nas z realnostjo povezuje in ločuje tehnična naprava, ki je lahko glavni katalizator evociranja pomembnih vidikov človeškega vsakdanjika.

Manca Filak

PROGRAM

Viri
  • MacDougall, David. 2005. The Corporeal Image: Film, Ethnography, and the Senses. Princeton in New York: Princeton University Press.
  • MacDougall, David. 2017. David MacDougall Masterclass: Turkana Conversations Revisited. The Evolution of Observational Cinema (with Michael Steward and Colin Young). 5th RAI FILM FESTIVAL 2017, 31. 3. 2017, London, Royal Anthropological Institute. https://raifilm.org.uk/david-macdougall-masterclass/, 19. 1. 2019.
  • Devereaux, Leslie. 1995. Experience, Re-presentation, and Film. V: Leslie Devereaux in Roger Hillman (ur.), Fields of Vision: Essays in Film Studies, Visual Anthropology and Photography. Berkeley: University of California Press, 56–76.
  • Lunaček Brumen, Sarah. 2018. V iskanju skupne antropologije. Glasnik Slovenskega etnološkega društva 58 (3–4): 91–106.
  • Piault, Colette. 2006. The Construction and Specificity of an Ethnographic Film Project: Researching and Filming.V: Metje Postma in Peter Ian Crawford (ur.), Reflecting Visual Ethnography: Using the Camera in Anthropological Research. Leiden: Routledge, 358–375.
  • Pink, Sarah. 2007. Doing Visual Ethnography. Druga izdaja. Los Angeles: SAGE Publications Ltd.
  • Weinberger, Eliot. 1994. The Camera People. V: Lucien Taylor (ur.), Visualizing Theory: Selected Essays from V.A.R.,1990-1994. New York in London: Routledge, 3–26.