arhivirana novica

Kultivator/Podkast O.B.O.D. : Brezglavi jezdec

Praktično vsak film Tima Burtona je prežet z elementi grozljivega, toda Brezglavi jezdec (Sleepy Hollow, 1999) je vendarle edina klasična grozljivka v njegovem opusu. Film temelji na kratki zgodbi Legenda o speči dolini ameriškega pisatelja Washingtona Irvinga, enem prvih del ameriške literature. Dogaja se ob koncu 19. stoletja, ko mlada nacija šele vzpostavlja red in z njim lastne legende. Iz Irvingove gotske pravljice si sicer izposodi zgolj nekatere elemente in podobe – predvsem naslovnega jezdeca –, medtem ko sta zaplet in narava pripovedi povsem drugačna. V filmu tako ni dvoma o obstoju nadnaravnih sil in realni nevarnosti jezdeca, po robu pa se mu postavi glavni junak, prišlek v Speči dolini, policist Ichabod Crane – ki je videti kot Deppova študija za Williyja Wonko. Prihod čudaškega outsiderja je tipičen burtonovski motiv in od tod morda tudi največja sprememba glede na literarno predlogo. V njej namreč prišlek Crane na koncu izgubi, izgine iz mesta, ker je naduta reva, ki si ne zasluži mične edinke bogatega kmeta, Burton pa seveda za svojega junaka najde srečen konec.

Irvingova Legenda o speči dolini se v filmskih in animiranih adaptacijah sicer pojavlja že od 1920 naprej. Iz spomina štrlijo zlasti Disneyjeva priredba The Adventures of Ichabod and Mr. Toad (1949), The Legend of Sleepy Hollow (1980) in TV serija Sleepy Hollow (2013–2017). Kar Burton v svoji inačici doda, je motiv boja med vraževerjem in znanostjo. Detektiv Ichabod Crane je kot agent razumništva in znanstvene metode postavljen pred profesionalni izziv, saj mora z delom na terenu mestnim razsodnikom dokazati, da je razsvetljenstvo kul in da vaške vraže, coprnije in nazadnjaštvo v novem stoletju nimajo več prostora. Zgodba na divji vožnji z vlakcem smrti in s CSI-jevskimi prijemi na steampunkovski način humorno stisne znanstveno metodo v ejakulativni don kihotovski obračun, v katerem znanost na koncu zmaga, a le ob pomoči čarovnic … In v spremljavi znanstvenikovega kričanja. Brezglavega kričanja.

Film je prenesel na trak mehiški direktor fotografije in večkratni oskarjevec Emmanuel Lubezki. Izhodiščni Burtonov neo-gotski koncept, pregneten z nadrealnimi elementi grozljivke, s trenutki iskrene slapstick komedije in svojevrstnim scooby doojevskim zasukom, je Lubezki prevlekel z obilico megle. Atmosferske megle. (Saj veste, tiste ta dobre). Njegova fotografija tako z lučjo, barvo in tehnično izpeljavo sledi okultno skrivnostni naravi zgodbe, dodaja nelagodna paralaktična gibanja, prisiljene perspektive, temačna ozadja, vasico ovija v mrakobno sivinsko svetlobo, trmasto vztraja z “low-key” osvetlitvijo igralcev in obilico veličastno žgoče rdeče, skorajda neonsko škrlatne lažne krvi. Opisano vizualijo dodatno podpreta še klasični burtonovski estetski gabarit ter njegov dolgoletni sodelavec Danny Elfman, ki pa se je tukaj, namesto zanj prepoznavno lahkotnejših melodičnih izpeljank, prekucnil v bolj čustveno nabite zvočne pejsaže, kar film dobro našpona v ringlšpilu horror groteske in lahkotne komedije.

Film je tudi svojevrsten hommage kultnemu studiu Hammer Film Productions (HFP), ki je od srede 50. do konca 70., po zatonu klasičnih grozljivk, prevzel in sproduciral žanrske kultne presežke kot so Drakula (1958), Frankenštajnovo prekletstvo (The Curse of Frankenstein, 1957), Mumija (The Mummy, 1959) in vsa njih nadaljevanja. Brezglavega jezdeca in večino HFP izdelkov družijo zadržana barvna paleta, čudni rakurzi, izrazito pretirani strašljivi elementi, sicer niansirano uteženi s campy humornimi vstavki, in seveda obilica sijočega kečapa. Tudi namenska uporaba odličnega igralskega kadra je povsem v skladu s HFP filmsko franšizo (obudili in lansirali so kariere Christopherja Leeja, Petra Kushinga, Oliverja Reeda itd.). Burton, ki bi zlahka zapadel v kliše in za grozljivko uporabil neznane igralce, zajame iz Hollywooda najboljše, kar mu devetdeseta ponujajo: Johnny Depp na vrhuncu svojih moči, odlična Christina Riccie, Vader očka Ian McDormand, sam Dumbledor Michael Gambon in seveda izjemni Christopher Walken, ki v filmu nazobčano renči in seka glave.

Tim Burton je torej pri ustvarjanju uporabil vsa klasična filmska orodja in se na presečišču digitalne in analogne filmske tehnologije modro odločil za sporadično in zadržano uporabo digitalnih učinkov. Predvsem pa ni odstopil od svoje avtorske vizije. Čemur se seveda ni čuditi, gospodje, opravka imamo namreč z norcem.

Projekcijo bo spremljalo živo snemanje podkasta O.B.O.D., prvega slovenskega podkasta o žanrskih umetnostih, kjer se bodo agenti Mito Gegič, Igor Harb in Aljoša Harlamov posvetili liku in delu režiserja Tima Burtona, kratki zgodbi Washingtona Irvinga in seveda filmu, ki si ga bomo skupaj ogledali.

O.B.O.D.

PROGRAM
Brezglavi jezdec, 19. 4. ob 20.00