arhivirana novica

Retrospektiva: Boris Lehman

Boris Lehman – Človek in film

Oče Borisa Lehmana je hotel, da bi sin postal zdravnik, toda Boris ni nikoli prenašal pogleda na kri.

Ljubljansko letališče, marčevsko jutro pred nekaj leti. S Florence Ménard čakava na pristanek letala, s katerim prihaja Boris Lehman, gost goriškega festivala Film Forum, na katerem bodo prikazali nekaj njegovih filmov.

Kot lahko preberemo na osebni spletni strani, je Boris Lehman produciral, posnel in distribuiral več kot 400 filmov, tako celovečernih kot kratkometražnih, dokumentarnih, igranih, eksperimentalnih in videoesejev. Delal je v različnih formatih, od 8mm do super 8-mm, od 16-mm do videa.

Preden je postal cineast, se je učil klavir. Šele pozneje sta ga začela zanimati fotografija in film in leta 1960 je postal filmski kritik. V tej vlogi je sodeloval z okrog dvajsetimi specializiranimi revijami. Skoraj dvajset let, od 1965 do 1983, je delal kot animator v centru za pomoč duševnim bolnikom Club Antonin Artaud, kjer je uporabljal film kot terapevtsko sredstvo za goste centra. Ustanovil je več filmskih društev, med drugim Cinélibre, Cinédit in Atélier des Jeunes Cinéastes. Boris Lehman je počel marsikaj.

Z njim sem prišel v stik in ga potem tudi osebno spoznal po nasvetu in posredovanju bolonjskih prijateljev iz društva Home Movies, ko sem sestavljal ekipo režiserjev, ki bi jim zaupal filmske kolute za projekt 14 kolutov (2016).

Borisova pojavitev na vratih za prihode majhnega ljubljanskega letališča ima močan dramaturški in vizualni učinek. Meni se zdi, kot da bi gledal enega njegovih filmov. Pozneje mi postane jasno, zakaj sem dobil tak vtis: takšno bližino med človekom in njegovimi filmi v tradicionalnem filmu težko najdemo. Umetnik in njegovo delo sta si tako podobna, da ju včasih ni mogoče razločiti. Zato naj mi bo oproščeno, da bom med temi vrsticami navajal tudi anekdote iz vsakdanjega življenja, vendar menim, da je to potrebno, saj je Borisova prisotnost na projekcijah v nekem smislu sestavni del filmske stvaritve.

Maja 1987 Boris za monografijo Libérationa odgovarja na vprašanje "Zakaj snemate?", zastavljeno 700 cineastom. Lehman med drugim predloži seznam motivacij: 1.) da izganjam, 2.) da si zapomnim, 3.) da se vidim, ko gledam druge, 4.) da imam vez s svetom, 5.) da sem jaz, da obstajam, postanem nekdo, saj nikoli ne moreš biti prepričan, da si.

Potniki z letala več minut hodijo mimo naju. Potem ni nikogar več, manjka samo še on. Za trenutek se vprašujoče spogledava. Potem pa se ‒ takoj ko oder zapustijo statisti ‒ povsem sama prikaže postava Borisa in prekine kratki trenutek napetosti. Živahen pogled in rahel nasmešek, ki nikoli ne izgine z njegovega obraza, ponazarjata človeka, ki se zabava z opazovanjem sveta z neskončno radovednostjo in nenehno ironijo. Škotska čepica, izpod katere se vihajo sivi lasje, temen volnen šal, žametne hlače in velik črn usnjen suknjič dopolnjujejo postavo, ki se nama približuje s počasnimi koraki. Boris sprejme mojo pomoč in mi izroči manjši kovček z osebno prtljago; trdno v rokah, kot da bi šlo za zaklad, pa obdrži velik in težek kovček. V njem so filmi za projekcije, poleg njih pa plakati, razglednice, zgibanke in razne druge tiskovine, povezane z njegovim filmskim delom. Boris Lehman potuje s svojimi filmi, osebno jih pelje tja, kjer bodo prikazani. Niso le filmi, to so unikatni predmeti, saj pogosto obstaja samo ena kopija. Boris ima v Bruslju osebni arhiv svojih del, ki jih hrani in daje na voljo občinstvu ob svoji prisotnosti. Na ta način ‒ mi pozneje pove ‒ se noben njegov film ne bo izgubil.

To je bilo moje prvo srečanje z njim.

Še istega večera smo v lokalu mojega dobrega prijatelja, polnem drugih mednarodnih gostov Film Foruma. Vsake toliko gre kdo mimo naše mize in izmenja nekaj besed z Borisom. Nekdo več, nekdo manj. In Boris po koncu pogovora vsakemu podari razglednico, ki jo je izdelal sam ‒ v krušnjaku jih ima ogromno ‒, in sogovorniku razloži, kaj mu predstavlja, kateri trenutek njegovega življenja je povezan s podobo na njej. Neznancem govori o starih prijateljih in bežnih trenutkih, ki jih je veselo preživel z njimi. In s svojo žepno digitalno leico nenehno fotografira vse, ki imajo kakšen stik z njim, tudi tiste, ki prisedejo samo zato, da bi poslušali.

Naslednji večer se srečamo v istem lokalu. Boris mi ponosno pokaže veliko knjigo, ki jo je našel na tleh na neki goriški ulici; naslov je Kako izvesti operacijo sive mrene. V njej je podroben opis različnih kirurških postopkov z ilustracijami. "Tako jo bom lahko opravil sam, ko bo prišel čas," doda.

Ironija je stalna poteza njegovega značaja, ki jo v bolj ali manj velikodušnih odmerkih najdemo tudi v njegovi filmografiji. Na primer v filmu Zadnja večerja (La Dernière [s]cène, 1995–2003), v katerem Lehman sebe in svojih dvanajst prijateljev posede za svečano pogrnjeno dolgo mizo, postavljeno na prosto, pred gradbišče evropskega parlamenta v Bruslju, in tako po svoje poustvari da Vincijevo Zadnjo večerjo.

Pozneje, preden odidemo, pusti razglednico tudi mojemu prijatelju, lastniku lokala. Ob tem mu razloži, da je ne pusti kjer koli, ampak samo tam, kjer se je počutil, kot da bi bil doma, kot da so ga sprejeli v družino. Njegova razglednica še vedno visi v tem goriškem baru, na njej pa je napis, ki se glasi približno takole: "Ici va vivre le cineaste Boris Lehman" ("Tukaj živi cineast Boris Lehman"). Tudi če se je tam zadržal le nekaj ur, tudi če se ne bo nikoli več vrnil. Če se ne motim, gre za napis na zidu v Bruslju, v bližini njegovega osebnega arhiva.

Boris Lehman krade podobe prisotnih s svojim fotoaparatom in podarja razglednice, posterje in zgibanke svojih filmov. Predmete podarja osebam.

Naslednji večer si ogledam nekaj Borisovih filmov, ki jih predstavi sam, med drugim Stvari, ki me vežejo z bitji (Choses qui me rattachent aux êtres, 2010), in spoznam, zakaj so njegovo življenje in njegovi filmi eno in isto. Ta naslov je lep primer in odlično povzema vse, kar je bilo povedano do zdaj.

Predstavljen je dolg niz predmetov: žoga, maska, torba, vlakec, pahljača, pipa, beležnica in številni drugi, vsi pa so povezani z imeni oseb, Borisovih prijateljev, ki so bili lastniki teh predmetov, preden so mu jih podarili. Lehmanov glas v offu spremlja izmenjavanje podob  ‒ Isabellina žoga, Mireiojina maska, Guyeva torba, Jeanov vlakec in tako dalje ‒ ter ustvari inventar osebnega izkustva, nekakšno božje stvarstvo iz zasebnega zornega kota.

Sledi rez. Vidimo Borisa Lehmana, takšnega, kot sedi v kinodvorani. Oblečen je, stoji sredi sobe, zraven svoje postelje. Nato začne slačiti oblačila, drugo za drugim, in jih, tako kot predmete v prejšnjem delu, opisuje z glasom v offu, dokler ne ostane povsem gol.

"Je suis la somme de tout que les autres m'ont donné," ("Sem vsota vsega, kar so mi dali drugi") zapiše Boris v vsebini filma in prepusti gledalcu, da si sam zamisli zgodbe posameznih predmetov.

Po mojem mnenju gre za poetično avtobiografijo, v kateri je vse povedano in obenem evocirano zunaj kadra in zunaj filmskega časa. Zasnova in pisava sta bolj plod forme mentis pesnika kot pa scenarista.

Po drugi strani pa tudi sam Boris Lehman pravi: "Ne podajam nobenega sporočila, nimam česa povedati. Pri filmu zame nikoli ni šlo za vsebino ali formo. (Vprašanj, na katera si poskušajo odgovoriti skoraj vsi cineasti, si ne zastavljam: Kaj bom posnel? Kateri scenarij, katero zgodbo, katero knjigo? In pa kako?) Zame je preprosto, gre za vprašanje življenja ali smrti. Za način videnja, način življenja. Snemati, živeti, snemati."

Obiskovalci Slovenske kinoteke bodo imeli priložnost, da spoznajo človeka in vidijo, kakšno vez ima s svojimi filmi. Predstavil jih bo s tihim glasom, z malo sramežljivimi besedami, kot nekdo, ki je že vse povedal v nekem drugem jeziku ‒ filmskem ‒, ali kot nekdo, ki se ne nahaja v svojem naravnem okolju, saj je v položaju opazovanca, po naravi pa je opazovalec.

Priložnost za srečanje z njim je res mamljiva.

Luca Chinaglia
Prevod Denis Debevec

Program
Stvari, ki me vežejo z bitji, Kako se izgubiti ali podoba sreče, 8. 5. ob 20.00
Pogovor z avtorjem, 9.5. ob 17.00
Portret slikarja v njegovem ateljeju, Slikar pod nadzorom, 9. 5. ob 19.00
Tiho kot riba, Človek iz gline, 9. 5. ob 21.00
Zadnja večerja, V iskanju mojega rojstnega kraja, 10. 5. ob 20.00
Zgodba mojega življenja skozi moje fotografije, 11. 5. ob 18.00
Pogreb (o umetnosti umiranja), 12. 5. ob 19.00