arhivirana novica

Filmska kunsthisterija: Moški pogled

"Na povprečni evropski oljni sliki akta glavni protagonist ni nikoli naslikan. To je gledalec pred sliko, za katerega se predpostavlja, da je moški." - John Berger

Društvo študentov umetnostne zgodovine Kunsthisterik v sodelovanju s Slovensko kinoteko pripravlja že peto Filmsko kunsthisterijo. Letos se bo ta odvila v petek, 17. maja, v dvorani Slovenske kinoteke. Ogledali si bomo dva filma, Plavolaso Venero (Blonde Venus, 1932) Josefa von Sternberga in Vrtoglavico (Vertigo, 1958) Alfreda Hitchcocka. Prvi projekciji bo sledilo predavanje dr. Polone Petek, predavateljice z Oddelka za film in televizijo na UL AGRFT in strokovnjakinje za filmske študije. Za tem bomo študentje sodelovali v diskusiji.

Danes ni dvoma, da so množični mediji prirejeni na način, da ustrezajo patriarhalni družbeni ideologiji. Tisto, kar je prikazano kot naravno, nedvoumno in razumsko, je v resnici družbeni konstrukt. Feministična filmska teorija razkriva, da je film v svojih številnih inkarnacijah (zlasti klasični hollywoodski in sodobni mainstream film) kulturna praksa, ki reprezentira in replicira tako mite o ženskah in ženskosti kot tudi mite o moških in moškosti ter tako utrjuje družbeno neenakost spolov. Podobno velja tudi v likovni umetnosti, kjer so ženske po mnenju Johna Bergerja navajene na tradicijo svoje vizualne reprezentacije v zahodni kulturi, posledično pa nase gledajo z moške perspektive in preko moškega pogleda. Zahodna likovna umetnost predstavlja ženske gole ali delno oblečene v korist moškega gledalca. Ženske so skozi čas te poglede ponotranjile: v umetnosti evropskega akta so bili slikarji in gledalci predvsem moškega spola, osebe, obravnavane kot objekt, pa povečini ženskega spola.

T. i. moški pogled (male gaze), na katerega se bo osredotočila tokratna Filmska kunsthisterija, feministična teorija razlaga kot upodobitev sveta (in žensk) v vizualni umetnosti in literaturi s perspektive heteroseksualnega moškega. Moški pogled je prvič predstavila in razvila feministična filmska teoretičarka Laura Mulvey v eseju Vizualno ugodje in pripovedni film (Visual Pleasure and Narrative Cinema, 1975). Z uporabo psihoanalize je analizirala filmske upodobitve žensk in moški pogled označila za prevladujoči način ustvarjanja popularnih filmov, ki svet prikazuje z vidika heteroseksualnega moškega, ženske pa le kot objekte moškega ugodja. Laura Mulvey poudarja pomen patriarhalnega gledišča v filmu in dokazuje, da je ženski v klasičnem pripovednem filmu dodeljena pasivna vloga objekta pogleda, tako imenovana pozicija »biti-gledan-osti«. Slednje pomeni, da je pogled moškega filmskega lika usmerjen k ženskemu filmskemu liku, gledalec pa se poistoveti z moškim pogledom, kar v splošnem ženske postavlja v podrejen položaj. Problematika pa ne zadeva le filmskih upodobljenk, temveč tudi njihove gledalke – slednjim je pogled odvzet, saj ni podob aktivnih žensk, s katerimi bi se lahko identificirale.

Laura Mulvey je prisotnost ženske razložila kot nepogrešljiv element spektakla v narativnem filmu, njena vizualna prisotnost naj bi onemogočala razvoj zgodbe; namenjena je le kontemplaciji, ki je zakoreninjena v patriarhalno opredeljeni razliki med spoloma. Z nadzorom dimenzije časa (montaža, pripoved) in dimenzije prostora (spremembe v razdalji, montaža) filmski kodi uporabljajo napetost, da ustvarijo pogled sveta in objekta, s čimer proizvajajo iluzijo želje. Ženske so hkrati gledane in prikazane – njihov  videz je kodiran z močnim vizualnim in erotičnim učinkom, da konotira nekaj, kar je opazovano. Koncept je razložila prav na primerih hollywoodskih filmov tridesetih, štiridesetih in petdesetih let preteklega stoletja, med njimi pa omenja tako Sternbergova kot Hitchcockova dela.

Pri večini Hitchcockovih filmov moški pogled ni le očiten, temveč sestavlja tudi del zgodbe. V Vrtoglavici glavnega junaka Scottieja najamejo za to, da opazuje Madeleine. Prvih 45 minut filma Madeleine pravzaprav sploh ne slišimo govoriti. Prav tako je očitno, da večina Hitchcockovih ženskih likov ne prikazuje žensk, kakršne so, ampak takšne, kakršne si je Hitchcock želel, da bi bile. Hladne, plavolase lepotice. Kot Kim Novak, ki v Vrtoglavici igra Madeleine in Judy.

Mulveyjeva trdi, da četudi so forme in figure ženske prikazane za užitek moškemu protagonistu in po analogiji moškemu gledalcu v kinu, ta ista ženska forma hkrati predstavlja tudi grožnjo, saj lahko prikliče podzavestne moške strahove o spolni različnosti in kastraciji. Moški protagonist se lahko sooči s to grožnjo, tako da preko sadističnega pogleda kaznuje žensko različnost. Takšni so na primer moški liki v Hitchcockovih filmih, tudi glavni moški junak v Vrtoglavici. Moški pa lahko različnost tudi zavrne in fetišizira žensko telo oziroma dele ženskega telesa (noge, prsi), kot je razvidno v filmu Plavolasa Venera Josefa von Sternberga z Marlene Dietrich v glavni vlogi.

Kaja Gogala, Karla Pelko

SPORED
Plavolasa Venera, 17. 5. ob 18.00
Vrtoglavica, 17. 5. ob 21.00