arhivirana novica

Kevin Jerome Everson: Tonsler Park

Kar šepečejo volišča

Tonsler Park (2017) Kevina Jeroma Eversona je vinjetni vpogled v delo afroameriških javnih uslužbencev na voliščih v Charlottesvillu, Virginiji, ob zadnjih volitvah v ZDA leta 2016. Naslov filma pomežikne zgodovini mesta, saj je Tonsler Park poimenovan po učitelju Benjaminu Tonslerju: na prelomu v 20. stoletje je s poučevanjem starejših učencev kršil stroge zakone segregacije, ki so temnopoltim dovoljevali izobrazbo le do osmega razreda. Gre za kontekst afroameriške zgodovine, s katerim je sicer podšita glavnina filmskih pripovedi Eversona, vseeno pa se te nanj vsebinsko ne opirajo, marveč so brezkompromisno zasidrane v "tu in zdaj".

Tonsler Park lahko pobratimo z Eversonovim filmom Quality Control (2011), v katerem je v šestih črno-belih, do konca pripeljanih enajstminutnih kadrih na 16 mm prikazal delo v čistilnici oblek v Alabami. Repetitivna rutina dela ustvarja ritem filma, ki se staplja v sozvočje s hrupom mehanizacije in klepetom ob delu ter tako slika portret živahnega delavskega mikrosistema. Portreti volilnih uradnikov se v Tonsler parku podobno delijo na osem neprekinjenih kadrov. Delavci na voliščih zaprisežejo, da bodo spoštovali najvišje etične standarde, ter "preprečevali prevare, zavajanje in zlorabe". Kadri znotraj okvira priseg prikazujejo kar najbolj vsakdanje delo in predanost demokratičnemu procesu, iz katerega so bili temnopolti pogosto izrinjeni. Diegetičen zvok, ki se ne sklada s podobo, sestavljajo ponavljajoče vljudnostne fraze, kolegialni pozdravi, navodila, šale in smeh. Eversona v spletu podobe in zvoka zanimajo ponavljanja, njihovi vzorci in ritem ter odstopanja. Samozadostni prizori neizstopajočih procedur, ki niso v službi nadpomena in v "nič" ne vodijo, omogočijo gledalcu, da opazuje tisto, kar je filmom praviloma odvečno.

Eversonovi subjekti ne potrebujejo občinstva; kot sam večkrat poudari, snema filme zaradi subjektov samih, pri čemer je med filmom in njimi osrednja solidarnost. Med kamero in portretiranci je vzpostavljena nevsiljiva distanca; čeprav so opazovani, niso razkazovani, režiser sam pa nikoli ne skriva svoje prisotnosti. V Quality Control so indici premiki kamere, migljaji slike, v Tonsler Parku pa pred kamero ves čas stopajo volivci, ki za trenutek zatemnijo ali razpršijo podobo in poudarijo avtorjevo umeščenost v prostor. S ponavljajočim zastiranjem pogleda se naš fokus na subjekte še izostri.

Tudi s Tonsler Parkom Everson zavrača konvencionalna pričakovanja v zvezi z afroameriško umetnostjo – ni izjavljanja, pojasnjevanj, dokumentiranja, vpenjanja v kulturne pomene in naslavljanja političnosti afroameriških teles. Fiksacija na dostojanstvo vsakdana nevidnih, povprečnih Afroameričanov je še poudarjena z uporno odsotnostjo omembe Trumpa ali Clintonove. Tonsler Park tako predvsem ni komentar na zmago Trumpa, čeprav bi se mnogi, ki na filmskih festivalih iz njegove izvolitve ustvarjajo liberalni mit, raztrgali, da bi takšen material porabili prav za to.   

Petra Meterc