arhivirana novica

In memoriam: Jonas Mekas

Najdeni spomini: Izgubljen Izgubljen Izgubljen

"Tu je nekaj slik in nekaj zvokov, ki jih je posnel človek v izgnanstvu." - Jonas Mekas

Za ustvarjalca, urednika in hiperplodovitega pisca, čigar neutrudni ter trdoglavi angažma na področjih avantgardne filmske prakse in publicistike je tako temeljito prodrl v vse pore povojne eksperimentalnosti (evroameriške, britanske, svetovne), je litvansko-ameriški gigant Jonas Mekas, rojen leta 1922 in po bolezni preminul januarja letos, začuda ozemljen ter teritorialen. Čeprav se v svojih več kot osemdesetih stvaritvah, povečini prvoosebnih pripovednih kolažev, neprestano naslanja na izkušnje potovanja, prebega in prisilnega izgona (pod pritiskom cenzure se je Jonas skupaj z mlajšim bratom Adolfasom, prav tako pesnikom ter cineastom, jeseni 1949 zasidral v Brooklynu), Mekas kajpak ni maral migrirati, se seliti iz kraja v kraj. Vsaj dve njegovi mojstrovini, tankočutni Spomini s potovanja v Litvo (Reminiscences of a Journey to Lithuania, 1972) ter cikel nekajminutnih razglednic Travel Songs (1967–1971), doživetje bega in pobega eksplicirata že v naslovih, toda menjava lokacije tu igra vlogo antagonista. Avtor je namreč oseba na nenadejani poti: izkoreninjen, iztrgan, izpuljen človek, ki si je želel ostati doma,
"med ljudmi, ki jih pozna in ki govorijo njegov jezik", kot Mekasov krhki globoki glas pove v triurnem Izgubljen Izgubljen Izgubljen (Lost Lost Lost, 1976), lepljenki posnetkov, nekakšnih dnevniških okruškov, zajetih s 16-milimetrsko kamero v prvih nekaj mesecih in letih umetnikovega bivanja v soseski Williamsburg.

"Teden po tistem, ko sva pristala v Ameriki (B'klyn), sva si izposodila denar in kupila svoj prvi bolex." Za preseljena brata je bilo snemanje sveta, opazovanje zunanjih pojavov skozi oči mehanskega objektiva, preprosto način preživetja – orodje za zdravilno, terapevtsko soočanje s pastmi ter tegobami še neznane metropole, ki ju je vsakič znova obkolila na vsakem koraku. V pogovorih in intervjujih je starejši Mekas večkrat izpostavljal svojo socialno anksioznost; v večjih skupinah ljudi se sprva, kot še-ne-tridesetletni vzhodnoevropski prišlek, bojda ni znašel, vsaj dokler ni kot svojevrsten obrambni aparat (kot sredstvo za spopadanje z mukami modernosti in prenasičnega, prehitrega mesta) instinktivno vklopil kamere. Četudi Mekasove nezamenljive vloge v aktivističnih in protikulturnih bojih poznih šestdesetih nikakor ne gre zapostaviti – zlasti uporabna je tu razprava ameriškega raziskovalca avantgard Paula Athurja, ki kinoteko Anthology Film Archives, distribucijsko omrežje Film-Makers Cooperative ter podzemno revijo Film Culture, ustanovitelj katerih je v vseh treh primerih prav Mekas, umešča v sam epicenter radikalnih emancipatornih gibanj tistega časa –, lahko Izgubljen Izgubljen Izgubljen le s težavo vrinemo v linijo zavzete ali progresivne kinematografije.

Prej kot komentar na takratno aktualnopolitično dogajanje (šestdeseta in zgodnja sedemdeseta so bila za ameriško levičarsko udejstvovanje zlasti turbulentna) nam Mekas ponuja filtriran, z redkobesednim, a ekspresivnim monologom pospremljen vpogled v lastno preteklost. Na vsaj štirih točkah nas filmarjeva beseda opomni, da so bili začetki na vzhodni obali (nekajletno obdobje, ko je brat in Jonasov najtesnejši zaupnik Adolfas služil vojaški rok) precej bridki, polni "dolgih, samotnih večerov in noči". Mekasu seveda verjamemo na besedo, a tem temnim kontemplacijam že čez nekaj trenutkov sledijo kadri druženja, spontanega prijateljevanja ter družinskih piknikov in kosil.

Izgubljen Izgubljen Izgubljen tako ni le spretno sestavljen portret prebeglih Litvancev, ki so si stalno ali zgolj začasno zatočišče našli v New Yorku, temveč tudi zgodovinsko pomenljiv zapis, v katerem se je hote ali nehote znašla glavnina prepoznavnejših likov takratne kulturniške scene. Znano je seveda Litvančevo sodelovanje s titanom pop umetnosti Andyjem Warholom, čigar osemurni nepremični film Empire (1964) je kadriral prav Mekas, toda že samo seznam figur, ki se pojavijo v spominski kompilaciji Izgubljen Izgubljen Izgubljen je impresiven in zavidljiv: poleg sodelavcev in eksperimentatorjev Eda Emshwillerja, Storm De Hirsch in Kena ter Flo Jacobs se na platnu prikažejo še Gideon Bachmann, Edouard de Laurot, Robert Frank, Peter Bogdanovich, Allen Ginsberg, Shirley Clarke, Norman Mailer, P. Adams Sitney, Barbara Rubin, Gregory Markopoulos in Salvador Dalí, če naštejemo le najvidnejše. Tako kot je celuloidni kolut Mekasu omogočal pomnjenje, shranjevanje spominov (tudi tistih mračnih, bolečih), bi lahko trdili še za sceno: če te Mekasova kamera v vrvežu šestdesetih ni zajela, preprosto več ne obstajaš.

Nace Zavrl

Program
Izgubljen Izgubljen Izgubljen, 19. 6. ob 20.00