arhivirana novica

Festival migrantskega filma 2019

Namesto svečk na torti

nihče ne zapusti doma, če dom
ni žrelo morskega psa
čez mejo bežiš samo
ko tudi vse mesto beži
in tvoji sosedje bežijo hitreje od tebe
in jim v grlu piska krvava sapa
in fant, s katerim si hodila v šolo
in se ti je za staro pločevinarno vrtelo od njegovih poljubov
v rokah drži puško, večjo od sebe
Warsan Shire, Dom[1]

Festival migrantskega filma, ki ga ob svetovnem dnevu beguncev organizira Slovenska filantropija, letos obeležuje deseto leto obstoja. V teh letih se je na festivalu odvrtelo 272 filmov, teme pa ostajajo migrantske poti, azilna politika, ksenofobija in rasizem, Trdnjava Evropa, integracija. Zadnja leta so podobe migrantov postale stalnica filmskih festivalov, vendar resnici na ljubo večkrat opravljajo zgolj vlogo simbolnih odpustkov pred pozabljenimi, ki trkajo na evropsko vest. Podobe same tako pogosto niso prevpraševane, vprašanje, katere podobe umanjkajo, pa ostaja nenaslovljeno. Programska ekipa festivala z letošnjim naborom zato poskuša kar najbolje zapolniti vrzel nepovedanega, odsotnega.

Ograja ne meji (Die Bauliche Massnahme, 2018) Nikolausa Geyrhalterja, znanega po prehranski doku grozljivki Kruh naš vsakdanji (Unser täglich Brot, 2005), se dogaja v obdobju po zaprtju balkanske rute, ko so avstrijske oblasti na alpskem prelazu Brenner želele postaviti ograjo. Meja, ki se je v zgodovini nenehno spreminjala, se v filmu v luči nabiranja političnih točk s svarjenjem pred hordami, ki bodo zdaj zdaj tu, izkaže za uporno. Geyrhalter politične govore odreže in raje prisluhne mikrokozmosu pretežno avtonomne lokalne skupnosti. Medtem ko se policisti po navodilih trudijo pojasnjevati, da gre za mrežasto ograjo in ne bodečo žico, se zdi, da multitudo glasov bolj kot prihod migrantov moti politični cirkus, ki jih je doletel. Kmet spregovori o populizmu, ki da je dober le za volitve, vodovodar razmišlja o zgodovinski odgovornosti, lastnica bara zatrdi, da zaprte meje nikoli niso dobra stvar. Režiser, ki v prebivalce usmerja kamero podobno kot Ulrich Seidl, a jim za razliko od slednjega zares prisluhne, fantomsko ograjo, ki od leta 2016 do danes še vedno leži v kontejnerju, prebrisano izrabi za refleksijo o migrantih, ki so tako na meji kot v filmu samem odsotni.     

Po zaprtju balkanske rute postajajo vedno bolj nevidni tudi tisoči, ki ostajajo ujeti v predtrdnjavskem limbu v Srbiji in Bosni. Evropske sanje: Srbija (The European Dream: Serbia, 2018) Jaimeja Alekosa prikaže podobe afganistanskih migrantov na mrazu v opuščenih skladiščih v Srbiji. Spregovorijo o tem, kaj jih je pognalo na pot, njihova pričevanja pa se ne skladajo z evropsko zakonodajo, ki Afganistan opredeljuje kot varno državo in zaradi katere redkokdaj dobijo azil. Pričajo o nasilnem izživljanju madžarske policije, ki jih čaka ob vztrajnih poskusih prečkanja srbsko-madžarske meje.

V Neobičajnem ulovu (Strange Fish, 2018) režiserke Giulie Bertoluzzi spoznamo ribiško skupnost iz Zarzisa, obmorske vasice v Tuniziji, ki je zadnjih petnajst let neposredna priča posledicam zapiranja evropskih mej in je bila tarča medijske pozornosti leta 2017, ko jim je s protestom na morju uspelo preprečiti pristanek ladje protimigrantskega identitarnega gibanja. Ribiči – samonikli aktivisti, katerih svojci se prav tako vkrcavajo v čolne proti Italiji, rešujejo migrante na morju in pokopavajo neimenovane, ki jih je naplavilo na obalo. V tem ne vidijo nikakršnega herojstva, čeprav trpi njihovo delo, ki je že tako na robu obstoja zaradi monopola večjih ribiških ladij in njihovega invazivnega lova, in čeprav je njihovo početje vse pogosteje kriminalizirano.

Skupnost igra pomembno vlogo tudi v vsakdanu junaka filma Sirski mister gej (Mr. Gay Syria, 2017) Ayse Toprak. Husein, sirski migrant v Carigradu, je zavetje v čevljih dvojne marginalizacije našel v majhni prebežniški LGBT skupnosti, ki iskalcem azila na podlagi preganjanja zaradi spolne usmerjenosti nudi pravno pomoč, predvsem pa občutek razumevanja in podpore.

Ograja, takšna z bodečo žico, utopljeni, nasilje na meji, afganistanski sans-papiers, poskusi kriminalizacije aktivizma in nevladnih organizacij ter politični populizem nam niso tuji, čeprav so teme vse bolj izrinjene iz javnega diskurza. Tako kot v filmih, ki bodo na različnih prizoriščih prikazani med 17. in 20. junijem v okviru Festivala migrantskega filma, pa se zdi, da je treba staviti na skupnosti; aktivistične, nevladne, obmejne, pa tudi filmske.

Petra Meterc

Program
Ograja na meji, 18. 6. ob 19.00
Sirski mister gej, 18. 6. ob 21.15
Evropske sanje: Srbija, Neobičajen ulov, 20. 6. ob 18.00

[1] Prevod Katja Zakrajšek.