arhivirana novica

Kultivator: Bitka v nebesih

Človeški objekti

Mehiškega režiserja Carlosa Reygadasa bi lahko označili kot filmarja telesa. Prav njegov fokus na telo, na človeka kot prisotnost v nekem prostoru, se nujno povezuje z nedostopnostjo psihološke notranjosti, spominov in motivacije. Zato telesa njegovih likov delujejo kot objekti. Če sledimo Rancièrovi razmejitvi na reprezentacijo in estetizacijo, je Reygadas trdno na strani slednje. Ali kot trdi tudi sam: "Reprezentacija je maska oz. ovira med igralcem in kamero. Nočem interpretacije – hočem samo to, da so [igralci] kot drevo ali rastlina, ki jo premikam naokrog."

To se vidi že v uvodu filma Bitka v nebesih
(Batalla en el cielo, 2005), v prizoru skoraj kultne felacije, ki jo Ana, mlada, bela Mehičanka in hči pomembnega vojaškega generala, izvaja Marcosu, šoferju tega generala, mesticu srednjih let, ki ga Reygadas poudari v zajetnosti njegove telesne prisotnosti. Reygadasova stalna referenca je melodrama zlate dobe mehiške kinematografije (1930–50), ki se je razcvetela po mehiški revoluciji (1910–20): pri snemanju Aninega obraza sicer uporabi ekstremno velike plane, a v nasprotju s klasično melodramo nam razlog za njene solze in narativni kontekst prizora ostaja nedostopen. Kljub vsemu pa Reygadas vzpostavi razliko v ravni subjektivacije: če je Ana prikazana z več zornih kotov in so posnetki njenega obraza podloženi z religiozno glasbo, je Marcos prisoten le s svojim zajetnim telesom in brezizraznim obrazom, kjer je predvsem poudarjena njegova pasivnost.

Reygadas o socialnih in ekonomskih dejavnikih ne govori neposredno, ampak kaže njihove učinke. Tako z uvodom uresniči par, ki se v luči segregacije mehiške družbe zdi neverjeten. Ne uresniči torej pričakovanega načina reprezentacije, ampak ustvari razpoko z realnostjo oz. motnjo, ki pa se je ne trudi razlagati. Prav s tem ne pomiri enigme socialnega brezna, ki v svoji nerazrešenosti vztraja in ravno s tem opozarja na svoj obstoj.

Tu Reygadas predvsem ustvarja kratek stik z melodramo zlate dobe, ki je odigrala pomembno vlogo pri vzpostavitvi podobe mehiškega mača, močnega, potentnega, energičnega, ponosnega, pa tudi fizično dominantnega. Porevolucionarna oblast je skušala v zlati dobi mehiškega kina uveljaviti mačizem kot eno od specifičnih potez nacionalne identitete. Eden od ikoničnih igralcev mehiške melodrame te dobe je bil Pedro Infante. Čeprav je bil bel, je predstavljal model nacionalne identitete, mestica, saj je igral vloge nižjih razredov. A za melodramo je značilno, da je delavec kljub revščini srečen in samozavesten v svoji moški družbeni vlogi. Poleg službe ima dovolj časa in tudi denarja za družabno življenje. Če je melodrama idealizirala moške heroje, jih velikokrat prikazovala iz žabje perspektive in v mehki svetlobi, Reygadas to perspektivo popolnoma obrne, saj vpelje realizem s kamero v višini oči in veliko ostrejšo svetlobo, ki še bolj poudari Marcosovo okorno fizično pojavnost.

Marcosova submisivnost, nepremičnost in nemost pravzaprav odzvanjajo stereotipne upodobitve avtohtonih prebivalcev, ki so bili v melodrami zlate dobe upodobljeni kot druga stran civilizacije: primitivni, pasivni, enigmatični. Klišeje avtohtone identitete naj bi tako Mehičani presegali s pomočjo melodramskih vzornikov à la Pedro Infante. Pomembno je prepoznati, da je prav redukcija avtohtonih prebivalcev na nabor primitivnih lastnosti tisto, kar ključno pomaga pri vzdrževanju moškega ideala melodrame zlate dobe ter upravičuje državne mehanizme nadzora in izkoriščanja, ki naj svoje državljane vzgojijo v vesele in močne delavce. Opresivna struktura se nahaja ravno v tej nujnosti disciplinarnega sistema, ki naj povzdigne človeka, zaznamovanega z raso, na raven moškega oz. moža. Mit moške superiornosti postane strategija izkoriščanja nebelih teles in njihovega dela.

Bitka pokaže, da je Marcosova socialno-ekonomska resničnost nekaj, kar mu onemogoča, da bi se približal vrednotam moškosti, ki jih s podobo mača predstavlja melodrama zlate dobe mehiškega filma. Daleč je od tega, da bi uresničil ideal oz. implicitno zahtevo veselega delavca, ki zasluži dovolj, da se lahko v prostem času zabava. Marcos je namreč delavec, ki izkuša posledice kombinacije države in zasebnega kapitala. Njegov urnik šoferja je nestalen, dosegljiv je na poziv. Obenem mora za generala opravljati tudi povsem zasebne opravke, kot je vožnja njegove hčere Ane z letališča domov. Urnik je nereguliran in izkoriščevalski, lahko ga pokličejo kadarkoli, zato si težko ustvarja družbene vezi in tone v družbeno izolacijo. Tu se zgodi razpadanje delavskega razreda sodobne Mehike, saj delavci v prekarnih oblikah zaposlitve težje formirajo socialne vezi in ustvarjajo skupnost; postajajo zgolj matice v nekem velikem ustroju, ki je poudarjen z zračnimi posnetki ogromnega Ciudada de Mexica.

Prav v tem smislu gre tudi razumeti Reygadosovo estetiko: radikalno prikazovanje likov kot objektov, kar veliko bolj velja za mestica Marcosa kot belko Ano, otežuje gledalčev čustveni angažma. A ravno v tem trenutku, ko se subjektiviteta reducira na objekte v lasti, ko je telo prikazano kot zgolj materialni vir, primeren za enkratno uporabo, Reygadasovi filmi zasekajo v realnost, presežejo golo estetizacijo in postanejo politični.

Literatura:
Theorizing World Cinema. Ur: Nagib, Lúcia; Perriam, Chris; Dudrah, Rajinder. London, New York: I. B. Tauris, 2012.
Ordoñez Robles, Samanta: Carlos Reygadas' Batalla en el cielo: disarticulating the brown male body from myths of mexican masculinity. Dostopno na: https://www.academia.edu/33075559/Carlos_Reygadas_Batalla_en_el_cielo_disarticulating_the_brown_male_body_from_myths_of_mexican_masculinity (15. 4. 2019).

Robert Kuret

Program
Bitka v nebesih, 5. 6. ob 20.00