arhivirana novica

Večer revije Kino!: Zvoki Sahela

Aktualna Zgodba zvokov Sahela (2016) je svojstven vstop v kartografijo zvokov, v kakofoničen in heterogen svet glasbe s širšega teritorija Zahodne Afrike (različni predeli Malija, Nigra, Mavretanije, Burkine Faso, Čada, Sudana, Senegala, Nigerije, Etiopije, Eritreje in Džibutija, čeprav se založba osredotoča bolj na severozahodni del, predvsem Mali in Niger), v tamkajšnjo pop kulturo in glasbo, ki v različnih žanrskih oblikah ob specifičnih družbenih, političnih in ekonomskih okoliščinah preko samosvoje rabe tehnologije in lastnih distribucijskih kanalov vstopa v naša ušesa in na zahodni trg. To je zgodba o zvočnem beleženju in njegovem prenosu v model zahodne glasbene industrije neodvisnega značaja. Založba mapira in kartografira, dokumentira in prezentira glasbo s področja Sahela, ki je samo tranzicijsko, prehodno, nomadsko območje med puščavo in bolj rodovitnimi savanskimi predeli.
Moment tranzicije, prehoda, je ključen v zgodbi Sahel Sound, založbi, ki jo vodi Američan Christopher Kirkley; ob številnih glasbenikih in glasbenicah je tudi osrednja figura dokumentarca
Zgodba zvokov Sahela nemškega večmedijskega kolektiva Neopan Kollektiv (režija filma Florian Kläger, Tobias Adam in Markus Milcke), ki nas vodi iz Portlanda v Niger in na evropske odre. Pri tem subtilno odstira vstop v določeno kulturno okolje, beleženje raznolikega zvočnega vrveža, prehod v drugo kulturno okolje, v podtonu in vmesju med zvokom in sliko pa se postavljajo ključna vprašanja transformacije, apropriacije, pretočnosti vplivov v dobi globalizacije, načinov prezentacije in distribucije, koncepta 'drugosti' in (ne)zmožnosti odmika od participacije in vplivanja, vprašanja, ki se tičejo etnografije ter koncepta world music v popularni glasbi, čeprav transformirane skozi nove pristope in tehnologije. "[1]

"Kot gonilo filma Zgodba zvokov Sahela lahko vsaj do neke mere prepoznamo prav kompleksen odnos med njegovimi ustvarjalci in protagonisti, pri čemer /…/ gre za neke vrste simbiozo. V središču te povezave je odprta, vedoželjna osebnost Chrisa Kirkleyja in njegov izviren, neortodoksen, v večji meri tudi neprofitabilen pristop k izdajanju in promoviranju glasbe, ki tudi sama izstopa, saj nastaja onkraj tokov sodobne svetovne glasbene industrije in produkcije, pogosto v nemogočih pogojih in brez finančnih imperativov ali nagrad. Na tretji ravni pa podobno deluje tudi filmska ekipa Neopan Kollektiv, ki je v prvi vrsti raziskovalna, izvirna in alternativna ustaljenim tehnicističnim, formalističnim merilom velikega dela evropskega filmskega ustvarjanja (ne nazadnje tudi podprta s crowdfunding kampanjo), s tem pa idealna za dokumentiranje omenjenih nekonvencionalnih, tudi neprofesionalnih načinov ustvarjanja in izdajanja. Ta skrajno demokratičen, ekipni način snemanja, v katerem je večina nadzora predana protagonistu, po Klägerjevih besedah terja 'precej discipline in vzdržljivosti, a te hkrati razbremeni določenega pritiska'. Orisano 'naredi-sam' miselnost in sproščen pristop k ustvarjanju pa je moč prepoznati tudi na ravni oblike, saj film zaznamuje relativna odprtost, nekoherentnost pri rabi snemalnih tehnik, ki ne delujejo v službi vnaprej izrisanih estetskih smernic, temveč združene dajejo vtis prostega, nevsiljivega, neobveznega zajemanja vsakdana. Vse to še ne pomeni, da film ni poln premišljenih, tudi izstopajočih fotografskih prijemov, a je v slogu etnografskih, terenskih posnetkov pogosto hkrati naturalističen in živahen, pri čemer kamera ne diktira dogajanja, ga ne omejuje, temveč večkrat deluje kot ena izmed vpletenih oseb.'"[2]

Poglobljene zapise o filmu prinaša nova edicija revije KINO!. Po filmski projekciji se bomo pogovarjali z enim od ustvarjalcev – Florianom Klägerjem, ki bo dan po projekciji za Ostrenje pogleda izvedel še krajšo delavnico. 

Program
Zgodba o založbi Sahel Sounds, 14. 6. ob 20.00


[1] Zagoričnik, Luka, 2019: "Šum Sahela", KINO!, št. 37/38.

[2] Trebežnik, Jernej, 2018: "Podobe zvokov Sahela", KINO!, št. 37/38.