arhivirana novica

Poklon Mirandi Caharija

Na borjaču Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači se bomo 5. julija s tradicionalno prireditvijo Poklon, ki jo pripravljamo ob rojstnem dnevu prve slovenske filmske zvezde Ite Rine, poklonili slovenski igralki Mirandi Caharija, ki je na filmu debitirala leta 1965 v vlogi Lenke v filmu Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj (1965).

V svoji karieri je ustvarila številne vloge v filmih slovenskih režiserjev starejše in mlajše generacije, v slovensko filmsko zgodovino pa se je zapisala z naslovno vlogo v filmu Francija Slaka 
Eva (1983).



PROGRAM

Borjač Muzeja slovenskih filmskih igralcev
20.30

Glasbeni nastop skupine Kvartet Saxibille
Miranda Caharija – igralka

Letni kino Muzeja slovenskih filmskih igralcev
21.30

Projekcija filma Eva
23.00
Druženje ob prigrizku

V primeru dežja bo prireditev v Dvorani Rudolfa Cvetka v Senožečah.

 * * * * * * * *

Miranda Caharija

Gledališka, filmska in televizijska igralka Miranda Caharija se je rodila 21. oktobra 1942 v Križu, slovenskem zamejskem naselju nad Trstom. V osnovnošolskih letih se je z družino preselila v sosednjo Nabrežino, kjer je preživela vsa nadaljnja leta in kjer živi še danes. Že v otroških letih se je navduševala nad gledališčem in igralsko umetnostjo ter pozneje v mladosti nastopala na nabrežinskem mladinskem odru. Po končani srednji šoli leta 1956 se ni odločila za študij na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, ampak je šolanje nadaljevala v triletnem igralskem in baletnem tečaju, ki je deloval v okviru tržaškega gledališča. Njeni učitelji so bili starejši člani ansambla, npr. Mira Sardoč, Stane Starešinič, Modest Sancin in drugi. Že med šolanjem je večkrat nastopila na odru Slovenskega gledališča v Trstu (leta 1977 preimenovanega v Slovensko stalno gledališče v Trstu), stalna članica ansambla pa je postala jeseni leta 1961, ko je bila stara osemnajst let. Tržaškemu gledališču je ostala zvesta vse svoje ustvarjalno obdobje, in čeprav se je v sezoni 1992/93 formalno upokojila, je do leta 2005 v tem gledališču ustvarila še veliko vlog. Občasno je sodelovala tudi z italijanskimi gledališči na Reki in v Trstu ter z italijanskim eksperimentalnim gledališčem, po upokojitvi pa je številne vloge ustvarila tudi v samostojnih gledaliških produkcijah.

Na gledališkem odru je oblikovala več kot sto šestdeset najrazličnejših vlog, najprej v otroških in mladinskih uprizoritvah, pozneje v klasičnih in sodobnih komedijah ter v zahtevnejših delih klasične, moderne in sodobne svetovne dramatike. Nastopala je tudi v operah, operetah in baletnih predstavah. Nase je opozorila že leta 1961 v vlogi Sneguljčice v istoimenski mladinski igri Pavla Golie ter še istega leta z vlogo Ofelije v Shakespearovem Hamletu v režiji Jožeta Babiča. Med najpomembnejše v njenem gledališkem opusu se uvrščajo vloge beračice Šobe v drami Dva bregova Antona Leskovca, Enee v komediji Daria Foa Sedma zapoved: Kradi malo manj, Veronike v Župančičevi Veroniki Deseniški, Katrine v drami Bertolda Brechta Mati Korajža in njeni otroci, Tarsille Tettamanzi v komediji Delitev Piera Chiare, Nežke v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi, Serrafine Delle Rose v Tetovirani roži Tennesseeja Williamsa, Filumene Marturano v istoimenski igri Eduarda de Filippa, Kate Miller v drami Vsi moji sinovi Arthurja Millerja in naslovna vloga v drami Deja Husu, ki jo je ob njenem 40. igralskem jubileju zanjo napisal Mario Uršič.

Za svoje gledališko ustvarjanje je prejela številna pomembna priznanja – nagrado za mlado igralko na Borštnikovem srečanju leta 1975, Severjevo nagrado (1977), Borštnikovo diplomo za izredni dosežek ansambelske igre (1984), Borštnikov prstan (2005) ter tri nagrade za življenjsko delo – nagrado Združenja dramskih umetnikov Slovenije (2002), odličje Slovenske kulturno-gospodarske zveze – organizacije slovenske manjšine v Italiji (2012) in nagrado tantadruj (2017).

Pred filmske kamere je prvič stopila leta 1965 v filmu Jožeta Babiča Po isti poti se ne vračaj in v celovečernih filmih do danes ustvarila petnajst vlog. Dvanajst filmskih likov je oblikovala v filmih slovenskih producentov, dva v hrvaških filmih in enega v filmu italijanske produkcije. Sodelovala je z nekaterimi najpomembnejšimi slovenskimi režiserji starejše in mlajše generacije (Jože Babič, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Jože Pogačnik, Franci Slak, Goran Vojnović ...) ter oblikovala večinoma stranske in epizodne vloge. V slovensko filmsko zgodovino se je zapisala zlasti z naslovno vlogo v filmu Francija Slaka Eva.

Za ustvarjanje na filmskem področju je prejela več priznanj na filmskih festivalih doma in v tujini. Na Tednu domačega filma v Celju je prejela tri nagrade – leta 1976 nagrado za debitantko leta za vlogo Korlove žene v filmu Vdovstvo Karoline Žašler, leta 1983 pa za naslovno vlogo v filmu Eva priznanje Metoda Badjure z diplomo ter nagrado revije Stop za igralko leta. Za vlogo Eve je prejela nagrado na Festivalu neorealističnega filma Laceno d'oro v Avellinu in tudi na najpomembnejših jugoslovanskih festivalih – na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju so ji podelili posebni neuradni nagradi ruža Pazinke in nagrado revije Politika Svet za najboljšo žensko vlogo, na Festivalu igralskih stvaritev Filmska srečanja v Nišu pa prav tako neuradno nagrado – zlato klapo revije Novosti.

Pester filmski opus je ustvarila tudi v televizijski produkciji. Za slovensko televizijo je posnela enajst televizijskih filmov in serij, nastopila pa je tudi v italijanskem in italijansko-francoskem televizijskem filmu ter nemško-jugoslovanski in avstrijski seriji. Vrsto let je sodelovala tudi s slovensko tržaško radijsko postajo Radio Trst A, kjer se je v spomin poslušalcev zapisala predvsem s humorističnimi oddajami.

(Biografija iz knjižice Poklon Antonu Petjetu)