arhivirana novica

5. FeKK/FeKK SLO

FeKKsperimentalno 2019

Kar morda zbode v oči v letošnjem tekmovalnem izboru slovenskega kratkega filma, je dvoje med sabo povezanih teženj: po eni strani šibka zastopanost profesionalnih produkcij, po drugi strani pa smo priča pravemu bumu eksperimentalnih filmov, ki predstavljajo več kot polovico sekcije FeKK SLO.

Številni izbrani eksperimentalni filmi po domiselnosti, izpovednosti, uporabi in raziskovanju filmskega jezika nemalokrat prekašajo institucionalno podprte produkcije. Te so povečini omejene na igrano formo, obenem pa jih omejuje tudi rigidna pripovedna struktura in formalna togost, večinoma so v službi zgodbe, kjer se bolj kot na (družbeno) realnost naslanjajo na iztrošene nasvete scenarističnih priročnikov. Redki med njimi izražajo domiselnost v kadriranju in kader-sekvencah, kar za sabo povleče tudi manko igrivosti, zavedanja filma kot jezika, ki ga je mogoče ukrivljati, ki ni ločen od vsebine, temveč je sam ključna vsebina.

Težko je spregledati tudi tendenco, da bi pri kratkem filmu dejansko šlo za celovečerno produkcijo. O tem pričajo razvejani scenariji, iz katerih je razbrati, da so bili skrajšani oz. prilagojeni tako, da bi zadostili minutaži ali produkcijskim pogojem kratkega filma. Tako ostaja vtis, da gre za filme, ki se obnašajo kot celovečerci s premalo prostora.

Nekateri filmi so sicer naslavljali družbeno pomembne teme (begunska taborišča, ženska emancipacija, islamsko vprašanje, družinske travme, okolijska problematika, horizontalni družbeni modeli ...), a jih večinoma obravnavali tendenčno, skoraj pamfletno. To seveda pomeni, da niso v obzir vzeli medija, ki v upodabljanju narekuje tudi določeno mero odprtosti. Od filmov ne želimo, da eksploatirajo gledalčeve emocije v odnosu do problematične teme in ga tako zazibajo v udobno kritiko občih mest, kjer smo vsi zvedeni na najmanjši skupni imenovalec medsebojnega strinjanja. Prav tu nastopijo eksperimentalni filmi, ki s svojo odprtostjo gledalca lahko tudi zmedejo ter mu raje prepustijo opredelitev. To so filmi, ki ne odgovarjajo na vprašanja namesto nas, ampak ki sami funkcionirajo kot vprašanje.

Da je letos eksperimentalni val tako prevladujoč, pa ni povsem naključen pojav. FeKK že od svojih začetkov goji naklonjenost do izvirne, igrive in eksperimentalne produkcije, saj jo razumemo kot tisto vznemirljivo polje, ki širi definicijo filmske umetnosti in v mainstream sčasoma vnaša nove prijeme. Prevladovanje eksperimentalnega filma pa seveda ne pomeni, da se niso v programu znašli tudi predstavniki bolj »konvencionalnih« filmskih zvrsti, ki vsak po svoje presegajo zgoraj opisane tendence.

Pomembno je poudariti, da pri letošnjem bumu ne gre le za avtorje, ki se posvečajo izključno eksperimentalnemu filmu. Morda se v izboru ne najde veliko filmov akademij in umetniških šol, kar pa ne pomeni, da sami študenti filmskih akademij ne bi bili zastopani. Ravno nasprotno: najdemo jih predvsem z njihovimi eksperimentalnimi (a od akademije pogosto neodvisnimi) deli. Če imamo torej na eni strani avtorje, ki se že dlje časa posvečajo eksperimentalnemu filmu, pa imamo po drugi strani tudi ogromno avtorjev, ki so v eksperimentalo zajadrali po tem, ko so že posneli tudi kratke igrane filme in ki so vešči filmskega jezika. Pri tem prevladujejo osebnoizpovedne, poetične vinjete, ki s svojo odprtostjo, asociativnostjo in ludizmom razpirajo kardinalni nevron in nas pošiljajo nekam v stratosfero.

Če se po eni strani zdi, da ti filmi v prvi plan postavljajo intimo, medtem ko se družbeno nahaja nekje v nedoločeni zunanjosti kadra, pa lahko po drugi strani opazimo pojav družbenih mehanizmov prav prek upovedovanja intimnega: kot razumevanje posameznikovega odnosa do lastne intime in imperativov, vprašanj ter antagonizmov, ki znotraj tega vznikajo. Prav v trenutku, ko v izrazu neke intime prepoznamo vpis družbenega oz. ideološke zahteve, filmi dobijo noto političnosti.

Če torej pri slovenskem kratkem filmu morda včasih pogrešamo več družbene umeščenosti, refleksije ali pa vdora širšega konteksta, v katerem se posameznik nahaja, pa se moramo pri tem izogniti očitni pasti, da bi zahteva po (družbeno)političnosti prerasla v prevladujoče selektorsko merilo. Rečeno z drugimi besedami: politično je potrebno prepoznati tudi v navidez larpurlartističnih in absurdnih eksperimentih, ki predstavljajo glitch oz. zarezo v avtomatiziranem dojemanju (filmskega) jezika ter širijo meje njegovih zmožnosti. Ter tako na najboljši možen način odpirajo prostor čudenju. Prav čudenje, morda tudi nerazumevanje, posledica tega, da se znajdemo v nekem jeziku, ki (še) ni naš (in morda tudi nikdar ne bo) pa je tista izkušnja, ki nas – vsaj v filmskem kontekstu – iz lagodne pozicije razumljivega centra prestavi  na obrobno izkušnjo tujstva.   

Matevž Jerman, Robert Kuret