arhivirana novica

5. FeKK/FeKK YU

Je to luč na koncu tunela?

Če iskreno premotriva izkušnjo gledanja dobrih dvesto in še nekaj kratkih filmov, ki so letos k nam prispeli iz vseh držav bivše Jugoslavije, bi bila primorana reči, da je za nama dober, a čustveno izčrpavajoč mesec.

Letošnja bera filmov, se zdi, je v najino življenje prinesla prej neobčuteno multitudo dušo ubijajočih tematik. Smrt staršev, smrt otrok, smrt dedkov in babic. Represija, družbena, državna, globalna. V filmih, kjer so starši preživeli, je bilo vzdušje moreče zaradi revščine, ločitev, neizživetih ambicij in pričakovanj, fizičnih in psihičnih zlorab. Duševne bolezni so na rednem programu. Ljubezen je vedno nesrečna. Planet umira. Turistov je preveč. Kapitalizem nas ubija. Nihče nikjer nikoli nima denarja. Razen za čike.

Razlogov za malodušje je seveda dovolj, to potrjuje že bežen vpogled v lokalno in globalno medijsko krajino. Kratko malo – apokaliptično. Zato ni težko razumeti, da avtorice in avtorji, mnogi med njimi na začetku filmske kariere, reflektirajo trenutni zeitgeist in pripovedujejo o tem, kar vidijo in kar jih gleda nazaj.

Pa vendar marsikatero od tista dela avtoric in avtorjev, ki so v letošnjem letu na naju naredila vtis, ki so izstopala po svoji kvaliteti, zrelosti in celovitosti, zaznamuje izjemno redka kvaliteta – volja, da iztrgajo moč negativnemu, tistemu, kar dela naš svet (pre)enostavno monokron. Volja, da se dvignejo nad nesrečo, bolečino in žalost in jim kljubujejo s (super)močjo, ki nam jo podeljuje naša zmožnost umetniškega ustvarjanja.

Da ne bo pomote – ti filmi ne gledajo stran od težav in ne bežijo v sfabricirano popolnost, temveč se spopadejo s tem, kar je tukaj in zdaj in korak za korakom odstirajo s sveta mračne koprene, da lahko nanj posije tisto, kar najbolj rabimo. Ne sonce, ker to nam, še posebno v tem poletju, obilno in neusmiljeno sije in mimogrede topi ledenike na Antarktiki. Ne, kar zdaj rabimo, je upanje.

S to mis(l)ijo vam predstavljava letošnji program FeKK YU, ki naju ne navdaja le z upanjem, ampak tudi s ponosom. Vsako leto si prizadevamo prepoznavnost festivala razširiti po širših mejah regije, katere najbolj zanimiva, prodorna in tehtna dela sestavljajo štiri programe njenega sklopa, in letos se FeKK YU v primerjavi s prejšnjimi leti lahko pohvali z več udeleženci iz Kosova in Makedonije, ki poleg (zasluženo!) prevladujoče hrvaških in srbskih avtoric in avtorjev prinašajo v program perspektive, ki se nam, nekdanji skupni domovini navkljub, zdijo nova in vredna večje pozornosti. Izjemna sta tudi predstavnika Bosne in Črne gore, ki kljub manjši produkciji dosegata zavidljivo kvaliteto.

Eno najbolj razveseljujočih dejstev letošnjega FeKK YU programa, na katerega bi še posebej rada obrnila vašo pozornost, pa vznika iz navidez pustega statističnega dejstva. Od 23 izbranih filmov v programu je 11 njih delo ženskih avtoric (dvanajstih režiserk – Mačka je vedno ženska je film režijskega tandema dveh avtoric) in 12 moških avtorjev, kar pomeni, da je razmerje med spoloma v izbranem filmskem programu letos praktično 50:50. Če poznamo prizadevanja v filmski industriji, ki kličejo k meram za uravnoteženje razmerja med avtorji in avtoricami, potem vemo, da do glavnega upada v številu ženskih režiserk (in ostalih filmskih delavk, ki si zaslužijo enako mero pozornosti in hvale) pride, ko je enkrat čas za celovečerni film; tam se tehtnica, ki za časa zaključka filmskega študija beleži izenačeno število diplomantk in diplomantov, prevesi v prid slednjih. Kar hočeva reči je, da moramo omenjeni odstotek postaviti v kontekst, saj bi bilo preveč naivno misliti, da je to število že odraz neke zmage nad neenakostjo. Je pa zagotovo zmaga v pomembni bitki, ki se nadaljuje. In po malem se tudi, čisto po slovensko, veseliva, ker dobro veva, kako bi se tudi veliki festivali kratkega filma radi postavljali s takšnimi lepimi odstotki.

Skratka, pridružite se nam na jubilejni peti ediciji festivala, kjer nas bo program FeKK YU popeljal na pot po Cesti bratstva in enotnosti do obrazov in zgodb ljudi, ki tudi v najresnejših okoliščinah pokončno vztrajajo in v še tako negotovi prihodnosti vidijo upanje.

Tako lahko sklenemo, da na koncu vsake teme brli luč, če ne drugega, luč filmskega projektorja.

Se vidimo!

Bojana Bregar, Peter Cerovšek