Dnevi slovaškega filma v času Češkoslovaške

Sledi eksperimentiranja v slovaških kratkih filmih

Program slovaških kratkih filmov je primer potujoče na prostor vezane kuratorske predstavitve najpomembnejših kratkih filmov, posnetih v "zlati dobi" 60. let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do oslabitve političnega vmešavanja v filmsko ustvarjanje in njegovega birokratskega nadzora v nacionalizirani češkoslovaški filmski industriji. Prvič po letu 1945, ko so po vojni ponovno zagnali slovaški film, je večinoma mlada generacija filmarjev začela kazati eksperimentalna nagnjenja, ki jih lahko zasledimo predvsem v delih Dušana Hanáka, Juraja Jakubiska in Dušana Trančíka. Toda tudi filmarji starejše generacije (dokumentaristi, kot so Milan Černák, Vlado Kubenko, Martin Slivka in Ladislav Kudelka) so začeli iskati različne načine dela s filmskimi podobami, glasbo ali zvokom in odkrivali nove načine, kako se izogniti reprezentaciji, uporabi glasu pripovedovalca in ponazarjanju.

Leto 1963 predstavlja točko preloma v slovaškem dokumentarnem filmu. Po spremembah v družbi in politični situaciji (vključno z rehabilitacijo nekaterih političnih zapornikov ter s kritiko kultnih osebnosti, dogmatizma in politične demagogije) je to leto, ko je dokumentarni film začel postajati moderen – v načinu razmišljanja in filmskega ustvarjanja. Toda prva generacija režiserjev, ki so diplomirali na FAMU (Štefan Uher, Peter Solan, Martin Hollý), je bila tista, ki je imela pogum prenoviti dokumentaristiko že v poznih 50. letih in je tako postavila temelje za filmarje naslednje generacije. Preden so jim dovolili snemati igrane filme, so morali nekaj let preživeti v manj prestižnem Studiu dokumentarnega filma, kjer naj bi izpilili svojo obrt in pridobili politično zaupanje. Ena od prednosti te prakse je bila slogovna in osebnostna raznovrstnost studijske produkcije. Dokumentarni film tega obdobja je zavrnil poenostavljeno vizijo družbe in ljudi, začel se je zavedati družbenih vprašanj (npr. prestopništva mladine, delovne etike, krize družine), osredotočal se je na pristnost in "banalnost" vsakdanjega življenja in presegel opisno naravo filmskega jezika tistega obdobja. Filmarji so hoteli zajeti trenutek in
pristnost vsakdanje realnosti ljudi, namesto da bi uprizarjali prizore in uokvirjali svoje filme v zgodbe.Za dokumentarni film 60. let je bilo pomembno, da so režiserji, dramaturgi (Miroslav Horňák, Rudolf Urc) in tudi filmski kritiki (Pavel Branko, Agneša Kalinová) redno potovali na filmske festivale, kot so Krakov, Leipzig in Oberhausen, in so bili odprti za nove impulze, ki so prihajali iz svetovnega filma. Poleg očitne povezave s češkim filmom je močan vpliv prišel s Poljske, pri čemer je bil Martin Slivka pomemben "posrednik" stikov od poznih 50. let naprej. Dela Jana Łomnickega, Kazimierza Karabasza, pa tudi Jana Lenice in Waleriana Borowczyka so med slovaškimi filmarji močno odmevala.

Premik v njihovem mišljenju je spodbudila tudi sodobna eksperimentalna (elektronska) glasba, ko so pomembni skladatelji tiste dobe (Ilja Zeljenka, Roman Berger in Pavol Šimai) začeli sodelovati pri filmih. Zamenjava nekoč prevladujočih besed z zvokom in glasbo je bila ena glavnih lastnosti kratkih dokumentarcev in animiranih filmov tistega obdobja. Prav verjetno najvplivnejši skladatelj moderne filmske glasbe, t. i. nove glasbe, je bil Ilja Zeljenka, ki je sprva sodeloval z režiserjem Štefanom Uherjem. Zeljenka je znan po svoji asketskosti in delu z glasbenimi lajtmotivi, ki niso opisni, pač pa atmosferski, pri čemer je zmanjšal število inštrumentov in glasbo povezal z ritmom podob – z zvoki, posnetimi na prizorišču. Mladi skladatelji na splošno so se odmaknili od opisnih in monumentalnih orkestralnih skladb in filmsko glasbo skladali kot komorna dela, pri čemer je bil soundtrack pogosto najbolj napreden, eksperimentalni del filma. Nova glasba je zavrnila tradicionalno melodijo in tonaliteto, namesto tega se je osredotočala na nova ritmična načela. Ta glasba je estetsko zaznavna zahvaljujoč neglasbenim asociacijam – prek svoje povezave s filmsko podobo.

Martin Kaňuch, Slovaški filmski inštitut – kurator programa

Prevod Maja Lovrenov

Program
Ptiči, sirote in norci, 10.9. ob 21.00
Voda in delo, Old Shatterhand je prišel k nam, Postaja Peklo, Križišča, Fotografiranje prebivalcev, Oko, 6,2, 11.9. ob 19.00
Sonce v mreži, 11.9. ob 21.00
Sedim na veji in uživam, 12.9. ob 21.00