arhivirana novica

Mesto žensk/Maraton: Živele! 25 let filma in videa

"Ali obstaja kaj takega, kot je ženska estetika?" se je v sedemdesetih spraševalo tedanje feministično filmsko-teoretsko gibanje. Nazadnje ni šlo drugače, kot da so filmske ustvarjalke, kritičarke, teoretičarke sklenile: "Obstaja, ampak tudi ne obstaja." Vprašanje je neločljivo povezano s protislovji, ki so v srcu samega gibanja za ženske pravice: z dvojnimi pritiski, s hkratnimi težnjami v nasprotne smeri. Na primer, po eni strani k "pozitivni" politiki, pozitivni diskriminaciji žensk kot družbenih subjektov, po drugi strani k "negativni", radikalni kritiki patriarhalne, kapitalistične kulture. Kako naj se sploh izražamo? V kakšnih kategorijah naj ustvarjamo? Kaj niso naše želje in ideje o sreči povsem odmaknjene od kulturnih tradicij in obstoječih vzorcev? Ali pa v posebnem kontekstu filmskega ustvarjanja: naj snemamo filme, ki bodo sredstva političnega aktivizma, ozaveščanja, samoizražanja, naj iščemo načine, kako ženske na filmskem platnu upodobiti "pozitivno"; ali naj namesto tega nepopustljivo vztrajamo pri raziskovanju formalnih zmožnosti filmskega medija, ga obravnavamo kot družbeno tehnologijo, celo kot "kinematografski aparat", da bi tako onesposobile ideološke kode, zakoreninjene v reprezentacijah, ki jih proizvaja?

Če se danes vprašamo: "Ali obstaja kaj takega, kot je ženska estetika?" je odgovor povsem drugačen, pa vendarle enak: "Obstaja, ampak tudi ne obstaja." Tudi danes ne moremo mimo protislovij, ki so neločljivo povezana s feminističnimi politikami na splošno: naj poudarjamo in osvobajamo drugačnost, ki je bila zgodovinsko zatrta, ali naj vztrajamo pri enakosti moških in žensk? Ali drugače: feminizem je bil v svojih začetkih protest proti politični izključenosti žensk; njegov cilj je bil izbrisati "spolno drugačnost" v politiki, a svoje zahteve je moral oblikovati v imenu "žensk" (ki jih lahko proizvede le "spolna razlika"); da bi lahko deloval v imenu žensk, je moral proizvesti prav tisto "spolno razliko", ki se jo je namenil izničiti. Kako torej braniti in podpirati zgodbe žensk, "ženske žanre", pripovedi, ki se osredotočajo na specifično žensko izkušnjo, na čustva, seksualnost, družino, medosebne odnose, na vse tisto, kar so v javnem diskurzu dolgo označevali za nepomembno, trivialno, za pogrošno, samo zato, ker je bilo žensko, umetnost, ki je še danes getoizirana zato, ker je "ženska", zato, ker v njej uživajo "ženske", "moški" pa ne. In kako hkrati upoštevati dejstvo, da so ženske zgodovinsko te zgodbe pisale in snemale zato, ker so imele dostop le do te, intimne, zasebne sfere, veliko manj pa do javne – ali dejstvo, da velika večina filmskih ustvarjalk te filme še danes morda snema zato, ker ne dobi sredstev, da bi lahko snemale filme na veliko različnih lokacijah, z ogromnimi igralskimi ekipami in statisti, s posebnimi učinki in podobnim? In ne nazadnje: kako razmišljati o problematičnosti javnega financiranja filmov režiserk in režiserjev, o dejstvu, da režiserke za svoje projekte, tudi pri nas, manj pogosto prejemajo javna sredstva kot režiserji, kadar pa jih, jih prejemajo manj – ob tem, da se zavedamo, da teorija (vsaj slovensko) dejanskost tako zelo prehiteva? Tudi če verjamemo, da je spol fluiden, da ustvarjajo režiserji_ke, se pri realizaciji filma namreč zelo hitro izkaže, da je spol statičen, in da dejansko obstajajo režiserji in režiserke.

Ko se sprašujemo o ženski estetiki, se navsezadnje izkaže, da težava morda tiči v samem vprašanju. Izraz je postal preširok, saj naj bi zajel poetike vseh, med seboj tako različnih režiserk, a namesto tega zakriva njihove razlike in jih na silo tlači v isti predalček, zgolj zaradi njihovega spola. Če je "ženski film" izraz, ki je v sedemdesetih nosil politični naboj, ki je bil pomemben za feministično gibanje, danes feminizem ni več rezerviran zgolj za ženske, kar pomeni, da je izraz hkrati postal preozek. Na vprašanja, ki vsebujejo protislovja, skratka, ni mogoče odgovoriti drugače, kot s protislovji: boriti se moramo za vključujoče filmske politike, za izobraževanje o nezavedni pristranskosti, za zavestno omogočanje boljšega dostopa žensk do filmskega ustvarjanja in omogočanje prikazovanja njihovih filmov, pa naj ti nastajajo "sistemsko" ali "radikalno"; in hkrati vendarle tudi za filme, ki poudarjajo feministične in kvirovske poglede – ne glede na spol tistega ali tiste, ki se pod njimi podpiše. 

Tina Poglajen

* * * * *

V maraton filmov slovenskih filmskih in video ustvarjalk “Maraton: Živele! 25 let filma in videa” smo vključili vidne avtorice in njihova dela, ki so nastala v preteklih petindvajsetih letih – žal pa za plodovit izraz slovenskih filmark eno platno in en dan maratona ni zadosti. Zato smo v program maratona vključili manj vidne filme krajših formatov in namenoma izpustili udarne ter priznane celovečerne igrane in dokumentarne filme, ki so jih gledalci že lahko uzrli na velikih platnih ali televiziji. Program (zlasti dokumentarnih) celovečernih filmov slovenskih avtoric, ki bo dopolnil očitno vrzel v pričujočem maratonskem programu (manjkajo številna očitna imena, kakor so Nina Blažin, Ana Nuša Dragan, Sabina Đogić, Janja Glogovac, Jasna Hribernik, Helena Koder, Jasna Krajinović, Urša Menart, Anja Medved, Petra Seliškar, Nadja Velušček, …), se bo odvrtel na sporedu Televizije Slovenija. Več informacij o filmih na programu in avtoricah najdete v katalogu festivala Mesto žensk.

Program
Seveda te ljubim, Srečno, Orlo!, Biba, Nežka, Assunta, 3.10. ob 12.00
Dober tek, življenje!, Tiho, Impromptu, Homo Erectus, 3.10. ob 14.00
2045, Vožnja, pesem za očeta, Svitanje, Ljubljana-München 15:27, 3.10. ob 16.00
Boles, Pisma iz Egipta, 3.10. ob 18.00
Duma na meji, Okrožnica, Back to the City, plodovi naše zemlje, Obzornik 63 – Vlak senc, 3.10. ob 20.00
Uporni duh, Bend vs. Brend, Zgodbe iz sekreta, 3.10. ob 22.00
Med štirimi stenami, SonoLog, 3.10. ob 24.00